25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 4/2002 z dne 12. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 915/2001 z dne 1. 8. 2001 ter z zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 47/98 z dne 2. 3. 2001 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 42/2004 z dne 21. 1. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 126/2002 z dne 14. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnik (tedaj tožnik) vložil tožbo za izstavitev homologacijske listine za določen osebni avtomobil. Toženec je vložil nasprotno reivindikacijsko tožbo za izročitev tega avtomobila in sodišče je proti pritožniku izdalo zamudno sodbo, s katero je zahtevku nasprotne tožbe ugodilo. Ta sodba je postala pravnomočna. V nadaljevanju pravde je pritožnik nato tožbo spremenil tako, da je poleg izstavitve homologacijske listine zahteval še ugotovitev svoje lastninske pravice na avtomobilu. V tem delu je sodišče tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev homologacijske listine.

2.V ustavni pritožbi pritožnik opisuje okoliščine v zvezi z nakupom avtomobila in potek pravde glede odločitve o nasprotni tožbi, ki se je leta 2001 glede tega zahtevka zaključila z izdajo zamudne sodbe. Meni, da je bila ta zamudna sodba izdana v nasprotju s pravili pravdnega postopka, saj zahtevek nasprotne tožbe ni bil sklepčen. Opozarja, da je bila nasprotna tožba vložena po poteku treh let, ko je avtomobil že imel v posesti. Meni, da med strankama v bistvu ni spora o tem, da je pridobil lastninsko pravico z nakupom od pooblaščenega podjetja, da je avtomobil plačal, da je zato prejel tudi uradni račun, da pa žal zaradi administrativnih upravnih zadržkov avtomobila ni mogel registrirati. Bistvena okoliščina celotnega pravdnega postopka naj bi bila v tem, da je prav v zahtevku na izročitev homologacijske listine, ki jo je tožnik potreboval v upravnem postopku za registracijo vozila, vsebovana, če ne eksplicitno zatrjevana, pa iz samega zahtevka izhajajoča trditev, da je lastnik osebnega avtomobila. Meni, da je pravni interes za kasneje uveljavljani ugotovitveni zahtevek izkazan z obstojem pravnomočne sodbe, ki mu nalaga izročitev »lastnega« avtomobila. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija obe sodbi. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno pritožbo je po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) treba vložiti v roku 60 dni od vročitve izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodni odločbi, ki sta bili sicer izdani v okviru enega pravdnega postopka, vendar gre za samostojni (delni) odločitvi, izdani v različnem času, ki sta v različnem času postali pravnomočni in ki sta se tudi v okviru pravdnega postopka izpodbijali z različnimi in z med seboj neodvisnimi pravnimi sredstvi. Z zamudno sodbo (in pravnimi sredstvi zoper to sodbo) je bilo odločeno o zahtevku nasprotne tožbe. Glede tega so bila pravna sredstva izčrpana z sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 4/2002 z dne 12. 9. 2002. Ker je pritožnik spremembo tožbe z dne 23. 10. 2002 med drugim utemeljeval prav s to sodbo Vrhovnega sodišča, je mogoče sklepati, da mu je bila ta sodba vročena najkasneje tega dne. Če je pritožnik menil, da so bile z ugoditvijo reivindikacijski nasprotni tožbi kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine (kot sedaj navaja v ustavni pritožbi), bi ustavno pritožbo zoper to sodno odločbo moral vložiti v času šestedestih dni od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča. Tega ni storil. Njegova ustavna pritožba zoper to sodbo zato ni dopustna in jo je Ustavno sodišče zavrglo.

4.Pravočasna in dopustna je le ustavna pritožba zoper sodbo, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih (spremenjene) tožbe (sodba Višjega sodišča št. I Cp 42/2004). Vendar na podlagi te ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne more preizkušati argumentov pritožnika, ki se nanašajo na odločitev sodišča o zahtevku nasprotne tožbe, oziroma argumentov glede vprašanja, kdo je pravi lastnik spornega avtomobila. Upoštevati je treba, da gre pri teh sodnih odločbah le za procesnopravno vprašanje dopustnosti tožbe v zvezi s problematiko pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). S to utemeljitvijo je namreč sodišče zavrglo tožbo pritožnika v delu, v katerem je uveljavljal nov zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na avtomobilu. Odločitev, da se zavrne zahtevek za izstavitev homologacijske listine, pa je le razumljiva posledica odločitve – za katero je sodišče ugotovilo, da vanjo ni mogoče posegati – da mora tožnik avtomobil izročiti toženi stranki kot lastniku. Ker gre za procesnopravno problematiko, je razumljivo, da pravnih stališč, ki bi utegnila nasprotovati pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (torej pravici materialnopravne narave), v izpodbijanih sodnih odločbah ne more biti. Očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine je zato očitno neutemeljen.

5.V ustavni pritožbi bi lahko upoštevali le argumente, ki se nanašajo na omenjeno procesnopravno vprašanje. Pritožnik se sicer pavšalno sklicuje na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar v ustavni pritožbi vsebinsko navaja le razloge, s katerimi oporeka pravilnosti materialnopravne presoje in ugotovitve dejstev (pa še to glede okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev o zahtevku nasprotne tožbe – glede česar pa ustavna pritožba, kot je pojasnjeno zgoraj, ni dopustna). Pritožnik ne zatrjuje, da bi omenjeni človekovi pravici nasprotovalo pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Prav tako pa ne zatrjuje, da bi tej pravici nasprotovala odločitev sodišča, ki je v konkretnih okoliščinah ocenilo, da obstoji identiteta med zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, in zahtevkom, ki ga je pritožnik uveljavljal po spremembi (razširitvi) tožbe. Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je zato očitno neutemeljen.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v delu, v katerem je dopustna, ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić