Jedro

Sodišče sicer verjame tožnici, da je zaradi izrečene žalitve in samega dogodka trpela duševne bolečine, da so jo besede ponižale, da ni mogla spati in je jokala, vendar je glede na izvedene dokaze mnenja, da toženčeva žalitev, ki je sicer obsojanja vredna, ni bila takšne intenzitete, da bi opravičevala višjo denarno odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje ne gre spregledati dejstva, da je žalitev slišal samo tožničin mož.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 20. 1. 2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka, zaradi razžalitve dobrega imena in časti, dolžna plačati odškodnino v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter ji povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2009 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 289,48 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. Izreka).

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prva stopnje se je pritožila tožeča stranka in predlagala spremembo sodbe v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnica je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je iz konteksta iztrgalo njeno izpoved, da nihče od sosedov ni slišal žaljivk. Po njenem je ugotovitev prvostopenjskega sodišča napačna v delu, v katerem ji ne verjame, da se ji je zaradi žalitev smejala cela ulica oz. vsi, ki so takrat bili na zabavi pri L.J.. Sodišče si je napačno razlagalo njeno izpoved, ko je rekla, da sosedje niso slišali izrečenih žaljivk, ter da jih je slišal samo mož. Udeleženci na zabavi so bili v neposredni bližini, dogodek so opazovali in seveda slišali žaljivke. Po njenem je sodišče prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je prisodilo simbolično odškodnino v višini 500,00 EUR. Ta znesek nikakor ne more biti pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Opozarja tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju tožnice in samem zapisniku (tožničina izpovedba o tem, kdo vse je slišal žaljivke).

4. Toženec je vložil laičen odgovor na pritožbo, v katerem je nasprotoval tožničinemu nestrinjanju s prisojeno odškodnino. Navajal je, da je tožnica svojo izpoved o tem, kdo vse je slišal žaljivke, v pritožbi spremenila. Ker je bila ura 1.00 ponoči, sta bila v pogovoru sama s tožnico, niti njenega moža ni bilo zraven. Prav tako pa njunega pogovora niso slišali prijatelji, saj so bili preveč oddaljeni. Dodal je tudi, da je pripravljen poravnati odškodnino z zamudnimi obrestmi, ki jo je tožnici prisodilo prvostopenjsko sodišče, in da si želi, da se zadeva čim prej zaključi. 5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru podanih pritožbenih razlogov in z uradnim preizkusom po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo 179. člena OZ in o spornem zahtevku pravilno odločilo. Svojo odločitev je pojasnilo v prepričljivih, jasnih in logičnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje. Ker je sodba torej pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu, v njej pa ni ne očitanih ne uradno upoštevnih absolutnih procesnih kršitev, je treba zgolj odgovoriti na pritožbene očitke.

7. Tožnica je izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kdo vse je slišal s strani toženca izrečeno žalitev. Tožnica je v tožbi navedla, da je bila žalitev izrečena vpričo njenega moža, zaslišana na glavni obravnavi kot stranka je to ponovila in dodala, da se ji je zaradi izrečenih žalitev smejala cela ulica. Smejali so se vsi, ki so bili takrat na zabavi pri L.J.. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke ali so bili ob izrečenih besedah, ki jih je izrekel toženec, prisotni sosedje, je tožnica odgovorila da ne in da je žaljivke slišal le njen mož. Dodala je, da besed, ki jih je izrekel toženec, sosedje niso mogli slišati. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, da se ji je zaradi izrečenih besed smejala cela ulica oziroma vsi, ki so bili takrat na zabavi, saj je svojo izpoved v tem delu spremenila. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločitve, jih sprejema in se se nanje sklicuje. Meni, da so razlogi o tej ugotovitvi prepričljivi. Tožnica je imela namreč možnost, da svoje navedbe, da so se žalitvi smejali vsi, ki so bili takrat na zabavi pri L.J., konkretneje opredeli in obrazloži že v tožbi ali tekom postopka, potem ko je bila na glavni obravnavi dne 8. 12. 2010 tudi zaslišana kot stranka, vendar pa tega ni storila vse do pritožbe. Ker tožnica ne navede razloga, čemu tega ni storila pred pritožbo, pritožbeno sodišče utemeljenosti teh trditev ne more upoštevati in presojati (1. odstavek 337. člena ZPP). Hkrati bi tožnica za te svoje navedbe morala priskrbeti dokaze, tako pa njenih navedb ni potrdil niti njen mož, na glavni obravnavi sicer zaslišan kot priča. Prav tako tožena stranka v svojem odgovoru na (pri)tožbo opozarja, da je tožnica spremenila svojo izjavo o tem kdo vse je slišal žalitev in izpostavlja, da škodnemu dogodku ni prisostvoval nihče, niti tožničin mož, saj sta bila takrat s tožnico sama.

8. 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V konkretnem primeru je tožnica svoje navedbe dodatno pojasnila in navedla nova dejstva šele v pritožbi, čeprav je že pred tem imela to možnost. Sodišče druge stopnje se tako strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe utemeljena na način, kot to zahteva 8. člen ZPP, in meni, da izpodbojni razlog zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, v konkretnem primeru ni podan. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno ocene pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo povedano že zgoraj, storilo.

9. Na pritožbeni stopnji sam temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen. Toženec je bil s kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve tožnice. Ker temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

10. Pritožnica pa opozarja na zmotno uporabo materialnega prava na prvi stopnji, saj meni, da prisojeni znesek 500,00 EUR ne predstavlja pravične denarne odškodnine v smislu 179. člena OZ. Pritožnica pravilno navaja, da je pojem pravična denarna odškodnina pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej. Za upravičenost za denarno odškodnino na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico - za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Pri tem je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Oškodovanec pa mora dokazati še svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega, pri čemer mora biti tudi presoja in vrednotenje teh okoliščin enako celovita kot presoja objektivnih okoliščin.

11. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrditi na pritožbeni stopnji, sodišče druge stopnje dodaja, da sicer verjame tožnici, da je zaradi izrečene žalitve in samega dogodka trpela duševne bolečine, da so jo besede ponižale, da ni mogla spati in je jokala, vendar je glede na izvedene dokaze mnenja, da toženčeva žalitev, ki je sicer obsojanja vredna, ni bila takšne intenzitete, da bi opravičevala višjo denarno odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje ne gre spregledati dejstva, da je žalitev slišal samo tožničin mož.

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo vse pomembne okoliščine po 2. odst. 179. člena OZ in tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o višini odškodnine je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

13. Pritožnica opozarja tudi na izpodbojni razlog bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju tožnice in samem zapisniku (tožničina izpovedba o tem, kdo vse je slišal žaljivke). Po presoji sodišča druge stopnje zatrjevanih nasprotij ni zaslediti, zatorej pritožbenim navedbam o absolutni bistveni kršitvi postopka ni pritrditi.

14. Glede na to, da je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), da ob tem ni zasledilo kršitev, ter da v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, je potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške, ki so ji v tej posledici nastali. Odločitev temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena ZPP.

16. Ker toženec stroškov za odgovor na pritožbo ni zahteval, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.