Up-236/97

25. 3. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe E. in V. S. iz L., ki ju zastopa B. P., odvetnica v L. na seji senata dne 25. marca 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba E. in V. S. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 526/95 z dne 21. 3. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z revizijsko sodbo, ki jo izpodbijata dediča medtem umrle tožnice, je bil, drugače kot s sodbama na prvih dveh stopnjah, zavrnjen zahtevek za izpraznitev stanovanja, temelječ na 58. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju: SZ).

2.Pritožnika tej sodbi očitata, da je napačno vzela za pravni temelj zadeve 155. namesto 156. člena SZ (in to pred novelo), čeprav je nesporno, da stanovanjsko razmerje ni nastalo z administrativno dodelitvijo, temveč na podlagi pogodbe med lastnikom stanovanja in imetnikom pravice do uporabe. Očitata pa ji tudi, da je drugače kot v drugih enakih primerih - navajata zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 64/94 - ugotovila, da (še) ni podan pravni stan iz 58. člena SZ.

3.Pritožnika trdita, da je s tako sodbo kršena predvsem pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in načelo, da pravnih norm ni mogoče uporabljati za nazaj. Predlagata, naj jo Ustavno sodišče odpravi in vrne zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

4.Zadeva II Ips 64/94, s katero pritožnika utemeljujeta očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic, se od obravnavane razlikuje v tem, da v njej uporabnik stanovanja potem, ko je prejel od lastnika stanovanja v podpis najemno pogodbo, s katero se ni strinjal, ni začel pravde za sklenitev najemne pogodbe. To pa je bistvena sestavina pravnega stanja. Na dejstvu, da je sodišče v primerjani zadevi odločilo drugače kot v obravnavani, torej ni mogoče graditi očitka o neenakem sodnem varstvu pravic; tak očitek bi lahko bil utemeljen, če bi sodišče v drugih primerih, ko bi uporabnik v pravdi zahteval sklenitev najemne pogodbe, lastnik pa bi se takemu tožbenemu zahtevku upiral in bi v nasprotni tožbi zahteval izpraznitev stanovanja po 58. členu SZ, slednjemu zahtevku ugodila. Takih sodnih odločitev pritožba ne zatrjuje in ne navaja.

5.Ker je preuranjenost pritožnikovega (nasprotnega prvenstvenega) zahtevka nepremostljiv razlog za njegovo zavrnitev, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spustiti v presojo, ali ni izpodbijana sodba kršila pritožnikoma pravice do enakega varstva pravic s tem, ko je presojo utemeljila na 155. in ne na 156. členu SZ; taka uporaba materialnega prava namreč po vsem obrazloženem za pritožnika v obravnavanem primeru ni mogla imeti posledic, tudi če bi res šlo za očitano kršitev človekove pravice, glede česar se zato Ustavno sodišče ne izreka.

6.Zavrnilna sodba sicer zadeva lastninsko sfero pritožnikov, pritožnika pa ne povesta, v čem naj bi z njo bila kršena njuna ustavna pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave); sodišče take kršitve v izpodbijanem sodnem aktu ne vidi. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) se v sodnih postopkih konkretizira v pravici do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave).

7.Očitno torej zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni bilo ali pa niso imele za pritožnika nobenih posledic. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavanje.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude