Jedro

Škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec, v primeru, če delavec v 3 mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa, pa se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Za povrnitev škode od delavca mora torej delodajalec najprej ugotoviti škodo, njeno višino, povzročitelja, pa tudi odgovornost povzročitelja in o tem izdati sklep, sodni postopek pa lahko sproži v 3 mesecih po tem, ko delavec, ki je spoznan za odgovornega kot povzročitelj škode, s sklepom delodajalca te škode ne povrne. V takšnem primeru govorimo o procesni predpostavki za spor pred sodiščem. Delodajalec ne more neposredno vložiti tožbe zoper delavca za povračilo škode, temveč mora sam najprej izvesti predhodni postopek, izdati ustrezen sklep in od delavca zahtevati povračilo škode po sklepu. Enako velja tudi za pobotni ugovor.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter pobotni ugovor tožene stranke zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku prizna manjkajočo delovno dobo od 1.12. do 14.12.1998 ter vpiše v delovno knjižico, za to delovno dobo pa plača vse davke in prispevke v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača plačo za mesec december 1998 v neto znesku 48.880,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1999 dalje do plačila ter del plače za mesec januar 1999 v znesku 8.038,80 tolarjev neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje do plačila in nato od neto zneska za mesec december 1998 ter januar 1999, povečanega za prejeto akontacijo, odvede vse prispevke in davke, v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati tudi regres za prehrano za mesec december 1998 v znesku 13.425,00 tolarjev neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1999 dalje do plačila ter del regresa za prehrano za mesec januar 1999 v znesku 8.592,00 tolarjev neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 161.025,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2000 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. S sklepom je sodišče zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in smiselno tudi sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje o regresu za prehrano. Meni pa, da vpis delovne dobe tožniku od 1.12. do 14.12.1998 ne gre. Tožnik namreč ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, prijavljen je bil šele 15.12.1998, saj pripravljanje pogodbe ni hotel podpisati. Tudi iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanje z dne 17.2.2000 izhaja, da je bil predmet postopka pri tem zavodu samo čas od 15.12.1998 dalje in ne tudi obdobje pred tem. Tožena stranka je tožniku plačala plačo za čas v decembru 1998, ko je pri njej delal, zato je njegov zahtevek za celo plačo neutemeljen. To velja tudi za zahtevani del plače za mesec januar 1999. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Le dejstvo, da ni bil izveden predhodni postopek pri toženi stranki, še ne pomeni, da pobotni ugovor ni mogoč. Med strankama je prišlo do spora in s tem v zvezi uveljavljani pobotni ugovor bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba je delno utemeljena. V zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru tožene stranke se je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo na določbo 70., 71. in 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), vendar na tej podlagi pobotni zahtevek (pravilno: ugovor) tožene stranke neutemeljeno zavrnilo, namesto, da bi ga zavrglo. 72. čl. ZTPDR določa, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec, v primeru, če delavec v 3 mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa, pa se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Za povrnitev škode od delavca mora torej delodajalec najprej ugotoviti škodo, njeno višino, povzročitelja, pa tudi odgovornost povzročitelja in o tem izdati sklep, sodni postopek pa lahko sproži le v 3 mesecih po tem, ko delavec, ki je spoznan za odgovornega kot povzročitelj škode, s sklepom delodajalca te škode ne povrne. V takšnem primeru govorimo o procesni predpostavki za spor pred sodiščem. Delodajalec ne more neposredno vložiti tožbe zoper delavca za povračilo škode, temveč mora sam najprej izvesti predhodni postopek, izdati ustrezen sklep in od delavca zahtevati povračilo škode po sklepu. Enako seveda velja tudi za pobotni ugovor, saj ni nobenih pravno utemeljenih razlogov za razmišljanje, da bi bil toženec pri vložitvi pobotnega ugovora v drugačnem položaju kot v primeru vložitve nasprotne tožbe ali v primeru posebne tožbe, s katero bi od delavca (v takšnem primeru toženca) uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki jo je le-ta povzročil pri delu oz. v zvezi z delom. Ker pa se v primeru neobstoja procesnih predpostavk tožba zavrže in ne zavrne (zavrnitev predstavlja vsebinsko odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo le v tem obsegu, da je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in pobotni ugovor zavrglo. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Kot že navedeno se tožena stranka ne pritožuje glede regresa za prehrano tožniku, temveč glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico in plačila plače za december 1998 in januar 1999. Pritožbene navedbe o tem, da tožniku ne bi pripadala plača oz. razlika plače za čas spornega obdobja in vpis delovne dobe v delovno knjižico od 1.12.1998 do 14.12.1998 niso prepričljive, temveč so ravno obratno celo v nasprotju z navedbo zakonitega zastopnika tožene stranke na obravnavi dne 24.10.2000 in sicer, da se ne protivi delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev in priznanje delovne dobe in da sicer zahtevek za plačo za mesec december in del za mesec januar 1999 po višini ni sporen. Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka izpovedal, da je tožnik začel delati pri njih 15 dni pred njegovo prijavo in iz razloga, ker je prejšnji delavec U. Š. prenehal z delom in so delavca nujno potrebovali. Tožena stranka ni izrečno ugovarjala temu, da tožnik ni nastopil dela pri njej že najkasneje s 1.12.1998 in tudi ni uveljavljala tega, da bi obstajal med strankama dogovor, da do 15.12. tožnik ni v delovnem razmerju, temveč da gre za drugačno razmerje. Sklicevala se je le na pogodbo med Zavodom RS za zaposlovanje in toženo stranko, ki je bila sklenjena šele 9.12.1998 in prijavo o zaposlitvi dne 15.12.1998, vendar pa formalni postopki v zvezi s sklepanjem delovnega razmerja tožnika in njegova prijava niso odločilni. Bistveno je namreč, kdaj je delavec nastopil delo, kakšna je bila volja strank ob nastopu dela in ali ima takšno delo vse elemente delovnega razmerja. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena. Prav tako je neutemeljena pritožba glede njene obveznosti, da tožniku plača plačo, saj ta delavcu pripada za ves čas, ko je delal. Potrebno je dodati, da bi bil tožnik upravičen do plačila od 1. do 15.12.1998 tudi v primeru, če v tem času ne bi bilo ugotovljeno delovno razmerje med njim in toženo stranko. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je tudi v tem obdobju delal pri toženi stranki - torej bi mu tudi v primeru, če se ne bi ugotovilo, da je šlo za delovno razmerje, pripadalo plačilo za delo. Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo le delno uspela, vendar brez zmanjšanja njene obveznosti glede vpisa delovne dobe, plačila plače in regresa za prehrano, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).