Jedro

Za uveljavljanje nedopustnosti ponovne izvršbe za poplačilo iste denarne terjatve, ni odločilni razlog naveden v umiku izvršilnega predloga v prvem izvršilnem postopku, ki je bil ustavljen, kolikor je bil ta podan v zmoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja tožnik zoper toženca ugotovitveni zahtevek, da ni dopustna izvršba na denarno terjatev po sklepu (o izvršbi) opr. št. istega sodišča z dne 20.09.2005 upnika kot toženca zoper dolžnika kot tožnika. Nato pa sklenilo, da se zavrne predlog za začasno odredbo na prepoved nadaljevati citirano izvršbo in razpolagati z v tej izvršbi pridobljenimi denarnimi sredstvi, z grožnjo izreka denarne kazni in prepovedjo izplačila kakršnihkoli denarnih sredstev iz poslovnega računa tožnika v korist toženca in naložitve isti banki deblokade poslovnega računa. Glede na pravdni uspeh je tožeči stranki naložilo v plačilo 183.582,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki v korist tožene stranke.

Svojo odločitev o glavni stvari je pojasnilo s tem, da ni izkazana tožbena podlaga, ki je v poplačilu terjatve, ki se prisilno izterjuje v citirani izvršilni zadevi. Nadalje je razumeti iz prvostopnih razlogov, da izjava o umiku izvršilnega predloga upnika, sedaj toženca, z dne 24.05.2004 dana v prvem izvršilnem postopku v zadevi opr. št., ki med drugim navaja, da sta se stranki postopka izvensodno poravnali za celotno terjatev, je bila dana v zmoti, saj takratno plačilo 290.000,00 SIT dolžnika, sedaj tožnika pooblaščencu upnika, sedaj toženca, ni predstavljalo celotne terjatve (bila bi cca.

1,500.000,00 SIT), temveč le izvršilnih stroškov. Zavrnitev predlagane začasne odredbe pa je obrazložilo, da tako vrsto začasne odredbe (na prepoved nadaljevanja izvršbe ...) določila Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ne predvidevajo.

V pritožbi zoper prvostopno sodbo in sklep uveljavlja tožnik vse pritožbene razloge in predlaga njuno razveljavitev oziroma podrejeno njuno ustrezno spremembo. Procesno kršitev vidi v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v nasprotju med njimi. Glede odločitve o predlogu za začasno odredbo meni, da je napačna in da je tožnik izkazal zakonske pogoje za ugoditev le-temu. Glede odločitve o glavni stvari pa se sklicuje na vsebino upnikove (sedaj toženčeve) izjave o umiku izvršilnega predloga, ki da priznava plačilo predmetne terjatve, toženec pa se ni skliceval, da je dal to izjavo v zmoti.

Ker se je kasneje premislil in zahteval od tožnika ponovno plačilo iste terjatve, je tako njegovo ravnanje nemoralno.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo zoper prvostopno sodbo.

Pritožbi zoper sodbo in sklep nista utemeljeni.

Zavrača se v obeh pritožbah grajana procesna kršitev na prvi stopnji, saj prvostopna odločitev vključuje vse odločilne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Pa tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve ni pokazal prisotnosti na prvi stopnji drugih upoštevnih procesnih kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, členom 339/II ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

K tej sodbi: Ob povzemanju zadostnih in pravilnih prvostopnih razlogov je le k pritožbenim navedbam odgovoriti, da v izjavi upnika o umiku izvršilnega predloga naveden razlog za tako odločitev, v tej zadevi sam po sebi ni relevanten kot to smiselno zaključuje tudi prvo sodišče. Navedeni razlog umika izvršilnega predloga, ki govori o poravnavi terjatve, bi sicer lahko pomenil priznanje predmetnega plačila, kolikor toženec ne bi uveljavljal zmote v izjavi o tem dejstvu, a jo je dovolj konkretno, čeprav z opisnimi navedbami stranke, pa tudi v svoji izpovedbi, da je v času te izjave imel zmotno predstavo o višini celotne terjatve. Prvostopna dokazna ocena o tej odločilni okoliščini pa je argumentirana in pravilna. Iznaša tudi nesporni podatek, da je glavnica bila cca. 300,00 DEM v izvršilnem naslovu dosojena z obrestmi od leta 1993 dalje do plačila, za poplačilo česar seveda ni bilo dovolj 290.000,00 SIT plačanih pooblaščencu toženca ob priliki izjave o umiku izvršilnega predloga.

Pritožbena odločitev je sprejeta po členu 353 ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP.

K temu sklepu: Ob povzemanju pravilnih prvostopnih razlogov je k izrecnim pritožbenim navedbam še povedati, da je prvostopna odločitev pravilna tudi iz upoštevnega vidika, da gre v zadevi za ugotovitveni zahtevek brez dajatvenega, ki ga je mogoče edino zavarovati z začasno odredbo, končno pa je tožbeni zahtevek zavrnjen, zato tudi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve kot osnovni zakonski pogoj za uveljavljanje začasne odredbe.

Pritožbena odločitev je sprejeta po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ.

O pritožbenih stroških je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ.