Jedro

Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti, zato sodišče v konkretnem primeru ni bilo zavezano izvesti dokaza z genetsko preiskavo. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo sodišče kljub dejstvu, da predujem ni bil založen, na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, L 174, 27.6.2001, str. P. 0001-0024) dolžno opraviti DNA analizo na Švedskem, kot je to zahteval toženec. Kdaj bo sodišče države članice EU izvedlo dokaz v drugi državi članici, se v skladu z določilom 1. člena citirane uredbe presoja v skladu s pravom te države. Uredba o pridobivanju dokazov določa le poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in uveljavlja neposredno komunikacijo sodišč brez posredovanja ministrstev, pristojnih za pravosodje. V konkretnem primeru je tako treba izhajati iz določila 217. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o preživninski obveznosti toženca od 29.4.2006 dalje razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (enako kot poprej) ugotovilo, da je toženec oče tožnika, katerega je dne 29.4.1988 izven zakona rodila I. K. Zato mu je naložilo tudi plačevanje preživnine v znesku 62,59 EUR mesečno od 1.2.1994 dalje, od 1.9.2002 pa v višini 83,45 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. V utemeljitvi svoje odločitve je navedlo, da je imel toženec možnost, da se izvede dokaz z DNK genetsko preiskavo, saj je imel dovolj časa, da bi zbral zadostna sredstva, ni pa predlagal, da bi bil oproščen plačila stroškov postopka. V zvezi s toženčevim zavzemanjem za izvedbo DNA analize na Švedskem pa je pojasnilo, da Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, L 174, 27.6.2001, str. P. 0001-0024, v nadaljevanju Uredba o pridobivanju dokazov) sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje. Glede odločitve o preživnini se je sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka. Revident navaja, da sodišče prve stopnje odločitve o ugotovitvi očetovstva ne bi smelo opreti le na izpovedbo tožnikove matere, temveč bi moralo kljub dejstvu, da predujem za izdelavo izvedenskega mnenja ni bil založen, DNA genetsko preiskavo opraviti na Švedskem, kot je to zahteval toženec. Uredbi Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (Ur. l. EU, L 160, 30.6.2000, str. 0037-0052, v nadaljevanju Uredba o vročanju) in o pridobivanju dokazov namreč zavezujeta sodišče, da izvede dokaz v tujini, če stranka to zahteva. Do navedene pravne podlage se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Edini relevanten dokaz očetovstva je genetski preizkus. Toženec predujma za izvedbo omenjenega dokaza ni založil zaradi finančnih težav. Glede odločitve o preživnini pa revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Ni namreč razlogov o tem, ali se tožnik še redno šola, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje postal polnoleten. Revident graja tudi višino določene preživnine, saj ima sicer še štiri otroke in je slabih materialnih in pridobitnih zmožnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Na podlagi izvedenih dokazov sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je imela tožnikova mati I. K. v času, ko je zanosila, spolne odnose samo s tožencem. Na podlagi takih ugotovitev, pri čemer sta upoštevali, da toženec ni založil predujma za izvedbo DNA analize, sta zaključili, da je toženec oče tožnika. Taka odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljena v določilu 87. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl., v nadaljevanju ZZZDR),(1) ki določa, da velja za očeta izven zakona rojenega otroka tisti, čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti, zato sodišče v konkretnem primeru ni bilo zavezano izvesti dokaza z genetsko preiskavo.(2) Ta dokaz je sicer predlagal toženec, vendar ker predujma za njegovo izvedbo ni založil, je sam onemogočil, da bi se izvedel. Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki pa ima v zakonu predvidene posledice - odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede. Pomembnost statusnih sporov sicer daje nekaj več kompetenc pravdnemu sodišču, vendar pravila dokazovanja veljajo tudi v teh sporih. Res je, da je toženec zatrjeval, da je slabših materialnih zmožnosti, vendar tega ni izkazal, oprostitve stroškov postopka pa tudi ni predlagal. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo sodišče kljub dejstvu, da predujem ni bil založen, na podlagi Uredbe o pridobivanju dokazov dolžno opraviti DNA analizo na Švedskem, kot je to zahteval toženec. Kdaj bo sodišče države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) izvedlo dokaz v drugi državi članici, se v skladu z določilom 1. člena citirane uredbe presoja v skladu s pravom te države. Uredba o pridobivanju dokazov določa le poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in uveljavlja neposredno komunikacijo sodišč brez posredovanja ministrstev, pristojnih za pravosodje. V konkretnem primeru je tako treba izhajati iz določila 217. člena ZPP. Sodišče bo torej izvedlo dokaz preko zaprošenega sodišča v drugi državi članici EU le (kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje), ko bo mnenja, da so za to podani tehtni razlogi. Ker se Uredba o vročanju nanaša le na vročanje listin v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali zunajsodno listino iz ene države članice EU v drugo državo članico z namenom vročitve te listine osebi, ki prebiva na ozemlju druge države članice, ne pa tudi na pridobivanje izvedenskih mnenj v drugi državi članici, ta v konkretnem primeru ne more predstavljati relevantne pravne podlage.

Po določilu 129. člena ZZZDR se višina preživnine določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Odmerjena preživnina, ki je določena za čas od 1.9.2002 dalje v znesku 83,45 EUR mesečno, pred tem pa v nižjem znesku, je po presoji revizijskega sodišča v skladu z ugotovljenimi potrebami tožnika (mesečno 300 EUR) in zmožnostmi njegovih roditeljev. Revizijske navedbe, da bo plačilo preživnine ogrozilo toženčevo preživljaje in preživljanje njegove družine, niso utemeljene, saj toženec, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, dokazov glede svojega slabega premoženjskega stanja ni ponudil. Poleg tega pa je več kot dve tretjini preživninskega bremena na materi. Strinjati se je tudi z zaključkom nižjih sodišč, da preživninska obveznost toženca predstavlja spodnji znesek preživnine, ki še zadošča za preživljanje. Kar pa zadeva očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljen, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje vsa odločilna dejstva, ki so bila potrebna za odločitev o preživnini.

Utemeljena pa je navedba revidenta, da so v konkretnem primeru izostale ugotovitve o tem, ali se tožnik še redno šola, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje postal polnoleten (in sicer dne 29.4.2006). Dolžnost staršev, da preživljajo polnoletnega otroka, je namreč pogojena z otrokovim rednim šolanjem (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Ker je torej glede odločitve o toženčevi preživninski obveznosti od 29.4.2006 dalje podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje glede te odločitve razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ob vsem zgoraj povedanem napotki za nadaljnjo delo niso bili potrebni. Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Navedeno določilo se ob dejstvu, da je toženec švedski državljan, uporablja glede na določilo 43. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP). Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18.11.2004, opr. št. II Ips 396/2004.