Jedro

Po uveljavitvi novega ZPIZ-1 s 1.1.2000, ki uzakonjuje dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje delavcev na delovnih mestih, ki so posebno težka in zdravju škodljiva, se vzporedno, glede na 1. odstavek 430. člena prehodne določbe ZPIZ-1, uporabljajo tudi prej veljavni predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem za vse tiste zatečene zavarovance, ki na dan uveljavitve ZPIZ-1 izpolnjujejo pogoje iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Toženi ZPIZ se zato ne more izrekati za nepristojnega za odločanje o zahtevkih zavarovancev o nadaljnjem štetju zavarovalne dobe s povečanjem niti, glede na načelo o nezastarljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ugotoviti da je zahteva za nadaljnje štetje zavarovalne dobe s povečanjem zastarala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb toženca opr. št. 26/03-1/2003 z dne 28.4.2003 in sklep opr. št. 1/2003-3060 z dne 28.3.2003 ter priznanje zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem od 7.5.1998 dalje, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta toženca pravilna in zakonita.

Zoper cit. sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2). Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 430. in 449. člen v zvezi z 282. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). 430. člen ZPIZ-1 je interpretiralo oziroma uporabo le v povezavi s 3. odstavkom istega člena, pri tem pa prezrlo 4. odstavek, ki zavarovancem, ki so na dan uveljavitve zakona delali na delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanje, zagotavlja še naprej pravico do štetja te zavarovalne dobe. Poudarja, da v njegovem primeru 279. do 292. členi ZPIZ-1 o dodatnem obveznem pokojninskem zavarovanju, niso uporabljivi, saj izpolnjuje dejanski stan iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1, glede na to, da je bil od 1.1.1976 do 6.5.1998 zaposlen na delovnem mestu pri avtoprevozniškem podjetju C., ki se mu je po takratnih predpisih v zavarovalno dobo štelo s povečanjem. Od dne 7.5.1998 je kot samostojni podjetnik nadaljeval z enakim delom kot do 6.5.1998. Vozil je z istim tovornjakom, ki ga je kupil pri bivšem delodajalcu, nosilnost tovornjaka je presegala 5 ton, ter vsako leto prevozil več kot 50.000 kilometrov. Zato je prepričan, da izpolnjuje pogoje za vtoževano zavarovalno dobo s povečanjem.

Posebej opozarja na 5. člen ZPIZ-1, ki določa, da pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, zato tudi zahteva 2.2.2003 ni mogla biti vložena po izteku roka.

Opozarja na določbo 392. člena ZPIZ-1, ki zagotavlja varstvo pričakovanih pravic zavarovancem. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem na podlagi zahteve, vložene v predsodnem postopku

2.2.2003, ker naj bi tožnik (enako kot pred tem od 1.1.1976 do

6.5.1998 pri gospodarski družbi C. d.d.) tudi po 7.5.1998 opravljal dela in naloge voznika tovornega vozila nad 5 ton nosilnosti in izpolnjeval ostale pogoje za štetje zavarovalne dobe s povečanjem tudi v času zavarovanja na temelju opravljanja samostojne dejavnosti. Takšna zahteva je bila v predsodnem postopku s prvostopenjskim izpodbijanim sklepom zavržena, z dokončno odločbo pa pritožba zavrnjena, ker se toženec postavil na stališče, da je bila vložena po izteku roka, v katerem je bil pristojen reševati tovrstne zahteve. Poudaril je, da je od

1.1.2001 glede na 228. člen novega ZPIZ-1 za reševanje zahtev za dodatno pokojninsko zavarovanje pristojna posebna komisija, ki jo imenuje minister za delo. Z vsebinsko enakimi dejanskimi in pravnimi razlogi je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi tožbeni zahtevek, saj je sodišče zaključilo, da v predsodnem postopku niso bila kršena postopkovna pravila, niti materialno pravo, zaradi česar naj bi bila izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Do takšnega zaključka pa je po oceni pritožbenega sodišča lahko prišlo le, ker je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pravilno opozarja pritožba. Ne samo glede na načelo iz 2. odstavka 5. člena ZPIZ-1 o nezastarljivosti pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar velja tudi za pravno-relevantna dejstva, med katere zagotovo sodi zavarovalna doba s povečanjem. Tudi sicer zahteva v predsodnem postopku ni mogla biti zakonito obravnavana le po določbah 129. člena v zvezi z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - 73/2004; v nadaljevanju ZUP). ZPIZ-1 namreč ne določa zastaralnih rokov za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Do zavrženja zahteve v predsodnem postopku na podlagi procesne zakonodaje, je tako prišlo, ker določbe 430. člena ZPIZ-1 sploh niso bile uporabljene. Po cit. določbi ZPIZ-1 se z dnem uveljavitve zakona (torej s 1.1.2000) sicer prenehajo uporabljati predpisi o štetju o zavarovalne dobe s povečanjem, razen v primeru iz 4. odstavka istega člena. Z novim ZPIZ-1 je namesto instituta zavarovalne dobe s povečanjem, uzakonjeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vendar pa se prej veljavni predpisi o tkz. institutu benificiranega staža, še naprej uporabljajo v primerih iz 4. odstavka istega člena, saj imajo zavarovanci, ki so na dan uveljavitve zakona delali na delovnih mestih, kjer se je zavarovalna doba štela s povečanjem in dopolnili najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. To seveda pomeni, da se po cit. prehodni določbi ZPIZ-1 tudi po 1.1.2001 (ko so se glede na

449. člen zakona pričele uporabljati določbe 279. do 291. člena ter 430. člen ZPIZ-1 o obveznem dodatnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju), uporablja pravna ureditev štetja zavarovalne dobe s povečanjem za vse tiste zavarovance, ki so do

1.1.2000 delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem in hkrati dopolnili predpisano pokojninsko dobo iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da se vzporedno uporabljata obe pravni ureditvi. Tako veljavna nova o obveznem dodatnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na delovnih mestih, ki so posebno težka in zdravju škodljiva, kot prej veljavna o štetju zavarovalne dobe s povečanjem na istovrstnih delovnih mestih za zatečene zavarovance, če so imeli dopolnjene najmanj toliko pokojninske dobe, kot določa 4. odstavek 430. člena ZPIZ-1. Nova materialno-pravna ureditev dodatnega obveznega zavarovanja ob sočasnem nadaljnjem štetju zavarovalne dobe s povečanjem za del zatečenih zavarovancev, seveda pomeni, da je toženi zavod za te zavarovance dolžan še naprej uporabljati prej veljavne predpise o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Zato tožnikove zahteve ni mogel pravno-relevantno zavreči z domnevno nepristojnostjo, niti zaradi zamude roka, saj za slednje ni nobene zakonske podlage. Ker je tudi izpodbijana zavrnilna sodba utemeljena z enako zmotnimi pravnimi argumenti, ne da bi bila sploh razčiščevana pravno odločilna dejstva za pravilno presojo zadeve, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obravnavani zadevi namreč ne gre za procesno stanje iz 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ko zadeva ne bi smela biti vrnjena v nov postopek sodišču prve stopnje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno razčistiti, ali so v obravnavanem primeru na dan 1.1.2000 izpolnjeni predpisani pogoji iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Torej ali ima tožnik do navedenega datuma dopolnjeno predpisano pokojninsko dobo in ali je kot samostojni podjetnik dejansko delal na takšnem delovnem mestu, na katerem se je zavarovalna doba glede na Sklep o opravljeni reviziji zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem na delih v javnem - cestnem prometu (Ur. l. SRS, št. 36/89) v zvezi s Sklepom o določitvi delovnih mest v ekplataciji gozdov in delovnih mestih voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/75 in 43/82) štela s povečanjem. V kolikor bi se izkazalo, da so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 in cit. sklepov, bo potrebno tožniku priznati štetje zavarovalne dobe s povečanjem tudi od spornega datuma dalje, ki pa se bo v pokojninsko dobo vštela le, če bodo v odrejenem roku plačani ustrezno odmerjeni prispevki iz tega naslova. V nasprotnem primeru bo mogoče tožbeni zahtevek ponovno kot neutemeljen zavrniti.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, je pritožbeno sodišče ob uporabi

3. odstavka 165. člena ZPP-UPB2, hkrati odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.