Jedro

Znesek 900.000,00 SIT je primerna denarna odškodnina za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti, saj gre za težjo poškodbo levice, ki v okolju vzbuja pomilovanje in siceršnjo pozornost, če že ne gnusa, pri tem pa tožnik pri svojem delu prihaja v stik z ljudmi in duševne bolečine zaradi skaženosti še posebej močno občuti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 1. odstavku izreka, tako da se znesek 4.550.000,00 tolarjev zviša na 4.970.000,00 in v 4. odstavku izreka (odločitvi o stroških postopka), tako da se znesek 232.047,61 tolarjev zviša na 249.806,00 tolarjev.

V ostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku 4.550.000,00 tolarjev odškodnine za negmotno škodo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje (2.12.1997) do plačila v 8 dneh, da plača tožniku 297.996,48 tolarjev odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, vse v 8 dneh, da tožniku od izdaje prvostopenjske sodbe dalje plačuje mesečno rento v višini 10.921,67 tolarjev in sicer do 18. v mesecu za prejšnji mesec, zvišano za vsakokratno mesečno rast življenjskih stroškov, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, v 8 dneh in da mu povrne stroške postopka v znesku 232.047,61 tolarjev v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo, tako da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo o tožnikovi soodgovornosti za nesrečo pri delu, saj je zlasti pomembno, v čigavem interesu se je nevarna dejavnost izvajala. Tožnik je valje pri obratujočem stroju čistil izključno v interesu tožene stranke, z namenom zagotoviti najboljšo kvaliteto izdelkov. Tožena stranka je takšen način čiščenja tudi tolerirala, enako so delali tudi ostali zaposleni, to pa pomeni, da ne gre za okoliščino, s katero bi se tožena stranka lahko oprostila svoje objektivne odgovornosti v skladu s 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis).

Tožnik tudi meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino v skladu z 200. čl. ZOR-a po vseh postavkah oz. za vse oblike negmotne škode, še zlasti pa izstopa znesek, ki mu je bil prisojen za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je 50% invalid, upoštevati pa je potrebno tudi njegovo starost. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo razmerje odgovornosti pri nastanku tožnikove poškodbe, saj je tožena stranka naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi poškodbo preprečila. To potrjuje izpoved F. Z., ki je izpovedal, da je delavce ves čas opozarjal, da naj na tak način ne čistijo stroja. Da se z rokami ne sme posegati v stroje v času, ko le-ti obratujejo, je bilo na vseh strojih tudi napisano. Priča V. J. je izpovedala, da je stroj očistila na koncu malice, ko je stal, priča M. G. pa, da je stroj očistil na koncu delovnega časa, bolj na hitro pa po malici, v obeh primerih ob ustavljenem stroju. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti tožniku in ob tem ugotavljati, da je njegova izpoved skladna z izpovedmi prič. Tožnik je opravil izpit iz varstva pri delu in požarne varnosti proizvodnih delavcev, poleg tega pa je sam izpovedal, da se je nesreča verjetno zgodilo iz razloga, ker je s cevjo, s katero je čistil valjar, prišel preblizu stroja. Glede na trajanje zaposlitve je bil nedvomno seznanjen z navodili za varno delo pri konkretnem stroju, tega pa ni bilo potrebno pogosto čistiti, kvečjemu enkrat na dan, ustavljanje takrat pa ne bi pomenilo zamude in s tem nedoseganja norme. Da je za nesrečo pri delu izključno kriv tožnik, izhaja tudi iz poročila inšpektorja za varstvo pri delu, za katerega tožena stranka predlaga, da ga sodišče zasliši kot pričo. Glede na dejstvo, da si izpovedi prič nasprotujejo, bi moralo sodišče opraviti tudi soočenje med njimi, v izpodbijani sodbi pa je podano tudi nasprotje med izpovedmi prič in med samimi zapisniki o izpovedi.

Sodišče je tožniku odmerilo tudi absolutno previsoko odškodnino, saj iz njegove izpovedi in izvedenskega mnenja ne izhaja, da ima tako hude posledice, ki bi opravičevale dosojeno odškodnino. V zvezi z rentnim zahtevkom sodišče ni upoštevalo, da je tožnik pred poškodbo prejemal višjo plačo zgolj zaradi popoldanskega in nočnega dela, saj je delal v treh izmenah. Njegovo delovno mesto od maja 1994 dalje je popolnoma enako ovrednoteno, kot delo primerjalne delavke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, delno utemeljena pa je pritožba tožnika.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se med navedbami sodišča prve stopnje o izpovedih prič in zapisniki o teh izpovedih ne pojavlja nikakršno nasprotje, torej ne moremo govoriti o bistveni kršitvi določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Sodišče teh izpovedi ni napačno povzelo, niti na podlagi zaslišanja napravilo napačnih dokaznih zaključkov.

Iz izpovedi F. Z. res izhaja, da je delavce opozarjal, naj ne čistijo stroja med obratovanjem, vendar se za tožnika ni spomnil, da bi ga kdaj videl, kako čisti stroj med obratovanjem, dodatno pa je izpovedal, da se je tudi čez dan, med samim obratovanjem, čistilo stroj (s strani z zrakom), pri tem pa se stroj ni zaustavljal. Zato je na podlagi te izpovedi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka takšno čiščenje dopuščala tudi med samim obratovanjem oz. ga očitno tudi ni preprečila. Nadalje je priča V. J. med drugim izpovedala, da se je stroj bolje čistil med obratovanjem in da je tudi sama delala prekrške, ter da stroja ni čistila le takrat, kadar je stal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da izpovedi M. G. ni mogoče pripisati velike teže, saj ta v času nesreče pri toženi stranki sploh ni delal in tako ni mogel izpovedati o tem, kakšna je bila takratna praksa pri čiščenju. Na drugi strani pritožba tudi povsem zanemari izpoved priče J. Z., ki je izpovedal, da je bilo mogoče temeljito očistiti valje stroja, na katerem je prišlo do nesreče, samo med obratovanjem, da je tudi sam stroj čistil med obratovanjem, to pa sta vedela tudi njegova nadrejena in vsi drugi delavci. Zato nasprotnih pritožbenih navedb tožene stranke ni mogoče upoštevati, sodišče prve stopnje pa je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z delom tožnika in ostalih delavcev pri čiščenju stroja, pa tudi postopanju tožene stranke oz. njenih nadrejenih delavcev pri tem.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi o objektivni, pa tudi krivdni odgovornosti tožene stranke za nesrečo, na drugi strani pa o soodgovornosti tožnika samega, saj pri čiščenju stroja pred nesrečo ni ravnal s primerno skrbnostjo. Gre torej za primer imetnika nevarne stvari, ki je deloma prost odgovornosti, ker je oškodovanec tudi deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR-a). V medsebojni konkurenci objektivne, pa tudi krivdne odgovornosti na strani tožene stranke (kar je sodišče prve stopnje zadosti obširno obrazložilo, tako da teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja) in krivdne odgovornosti tožnika, je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo prispevek obeh strank k nesreči s 70% na strani tožene stranke in 30% na strani tožnika. Na drugačno odločitev o temelju odškodninske odgovornosti ne morejo vplivati navedbe tožnika, da bi bilo potrebno pri tem še posebej upoštevati, v katerem interesu se je izvajala nevarna dejavnost (to je vseskozi jasno), niti ne morejo vplivati na to pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bil tožnik seznanjen z navodili za varno delo, da je opravil izpit iz varstva pri delu (saj je to že upoštevalo sodišče prve stopnje), pa tudi, da bi moralo sodišče zaslišati še inšpektorja za varstvo pri delu, ki v svojem poročilu govori o izključni krivdi tožnika.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za negmotno škodo, pa tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem, razen glede odškodnine za strah in skaženost. Obseg tožnikovega oškodovanja, potek zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin je natančno podal izvedenec medicinske stroke, tožnik pa je bil o tem zaslišan tudi kot stranka. Pritožba teh dejanskih ugotovitev ne izpodbija, zaradi česar jih tudi pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč se v zvezi s tem sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in bolečine, za katere je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodočnosti, odmerilo odškodnino v znesku 1.800.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.600.000,00 tolarjev, saj glede na stopnjo bolečin, njihovo trajanje, vse nevšečnosti, ki jih je utrpel, stopnjo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ta dva zneska predstavljata pravično denarno odškodnino, pri kateri pa je bilo seveda potrebno upoštevati tudi procent sokrivdne tožnika za samo nesrečo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožnika, da bi bilo potrebno pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti to odškodnino zvišati zaradi 50% invalidnosti in tega, da gre za mladega človeka, saj je bilo vse to pri odmeri odškodnine za tovrstno negmotno škodo že upoštevano. 50% invalidnost tudi ne pomeni 50% zmanjšane življenjske aktivnosti. Na drugi strani prisojena odškodnina za navedeni obliki negmotne škode ni odmerjena v previsokem znesku, češ, da zlasti iz izvedenskega mnenja ne bi izhajalo, da bi imel tožnik tako hude posledice, ki bi opravičevale prisojeno odškodnino. To navaja v pritožbi tožena stranka, pri tem pa ne pove, na kakšne hujše posledice misli oz. kakšne hujše posledice bi po njenem mnenju opravičevale odškodnino, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

Pač pa po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo pravične odškodnine za primarni in sekundarni strah ter skaženost. V zvezi s skaženostjo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da gre za težjo poškodbo tožnikove levice, ki v okolju vzbuja vsaj pomilovanje in siceršnjo pozornost, če že ne gnusa, pri tem pa tožnik pri svojem delu prihaja v stik z ljudmi in duševne bolečine zaradi skaženosti še posebaj močno občuti. Prav tako lahko govorimo o skaženosti tudi v zvezi z defektom na zunanji strani njegove desne podlahti, pa tudi brazgotinah in lisah na notranji strani leve podlahti, na vzgibni strani leve podlahti ter na spodnji strani obeh stegen, če so ta mesta razkrita. Ta skaženost, predvsem pa skaženost zapestja leve roke, bo tožnika, ki je bil rojen l. 1967, spremljala celo življenje, tako da iz tega naslova, po zaključku pritožbenega sodišča, pravična denarna odškodnina znaša 900.000,00 tolarjev. Prav tako po zaključku pritožbenega sodišča tožniku pripada tudi višja odškodnina za primarni in sekundarni strah in sicer namesto prisojenih 500.000,00, v celoti 800.000,00 tolarjev. Glede na mehanizem poškodovanja je očitno šlo za izredno intenziven primarni strah, prav tako pa je tožnik trpel tudi dolgotrajen in tudi intenziven sekundarni strah, v zvezi z njegovim zdravljenjem, ki je bilo dolgotrajno in je zahtevalo številne preiskave ter operacije.

Tako je pritožbeno sodišče odškodnini za navedeni obliki negmotne škode zvišalo za skupaj 600.000,00 tolarjev, z upoštevanjem procenta sokrivde tožnika pa za 420.000,00 tolarjev.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino za negmotno škodo v znesku 4.550.000,00 tolarjev zvišalo na 4.970.000,00 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o povrnitvi gmotne škode, pa tudi o mesečni renti, ki jo je tožniku dolžna plačevati tožena stranka. Pri tem ni pomembno, ali je tožnik pred poškodbo prejemal višjo plačo zgolj zaradi popoldanskega in nočnega dela oz.

dodatkov za to delo, temveč, da bi bilo v primeru, če ne bi prišlo do nesreče pri delu glede na normalen tek stvari utemeljeno pričakovati, da bi še vedno opravljal delo na istem delovnem mestu, v več izmenah, zaradi česar bi mu pripadal dodatek tudi za takšno delo in da šele s povrnitvijo zneskov tudi za te dodatke, oz. plačevanjem rente, njegov gmotni položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (190. čl. ZOR).

Glede na delno zvišanje prisojene odškodnine iz naslova negmotne škode, se je nekoliko dvignil tudi procent, s katerim je tožnik uspel v sporu in znaša 41,5%. Glede na ta procent je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo tudi stroške, ki tožniku pripadajo in ki z upoštevanjem navedenega višjega procenta uspeha v sporu znašajo 249.806,00 tolarjev, namesto dosedaj dosojenih 232.047,61 tolarjev. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je s pritožbo uspel le v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da obe stranki trpita svoje pritožbene stroške.