Jedro

Če je do razjasnitve spornega vprašanja prišlo šele v ponovljenem postopku po napotilu višjega sodišča, strankam ni mogoče odvzeti možnosti do izjave. Zato v konkretnem primeru ni bilo mogoče šteti v ponovljenem postopku predlaganih dokazov za prepozne. Če sodišče ni v potrebni meri na prvem naroku za glavno obravnavo izvajalo materialnopravnega vodstva, to ne more iti v škodo stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.543,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah Ig 2006/00151 z dne 05. 06. 2006 v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 5.823,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2005 dalje do izpolnitve obveznosti in v 4. točki izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 96,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 06. 2006 dalje do izpolnitve obveznosti (1. točka izreka). Obenem je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.824,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (2. točka izreka), tožena stranka pa sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa spremembo sodbe v njeno korist. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena, razen glede odločitve o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu vtoževanih računov, to je glede zadržanih sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti po 10. členu pogodbe št. 2/2003 z dne 05. 02. 2003 (priloga A11 oziroma B14). Ugotovilo je, da je tožeča stranka izročila toženi stranki garancijo za 10 let za kvaliteto opravljenih del, in sicer ji je izročila dve bianco menici. Do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi potrdila o oddaji poštne pošiljke (priloga A19) in izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke A. H. Glede na navedeno ni bilo več razloga za zadržanje sredstev zaradi neizročitve garancije po citiranem pogodbenem določilu.

Pritožnica navaja, da je tožeča stranka pri predlaganju dokazov o izročitvi menic (poštnega potrdila in zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke) prekludirana, ker dokazov ni ponudila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Po določilu 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (1. in 2. odstavek citiranega člena). V ponovljenem postopku je po ponovni proučitvi vsega spisovnega gradiva sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da se očitki tožene stranke tožeči stranki v ugovoru ne nanašajo na izročitev garancije po 10. členu pogodbe št. 2/2003, pač pa na garancije, A-teste in drugo tehnično dokumentacijo, potrebno za pridobitev uporabnega dovoljenja po 10. členu pogodbe št. 7/2003, sklenjene med toženo stranko in G., d.o.o., H. Zato ni krivda tožeče stranke, da je šele v ponovljenem postopku predložila dokaze o izročitvi garancije po 10. členu pogodbe št. 2/2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe tožene stranke v ugovoru glede garancij resnično nejasne: tožena stranka se v zvezi z dokumentacijo najprej sklicuje na 7. člen pogodbe št. 2/2003 (1. odstavek ugovora), nato v 4. odstavku ugovora na pogodbo št. 7/2003 in posledično tudi na pogodbo št. 2/2003 zaradi reklamacij v garancijskem roku. Nato zopet opozarja na predložitev garancije in tehnične dokumentacije po pogodbi št. 2/2003 in končno na 10. člen pogodbe št. 7/2003, pri čemer pa v dokaz predloži le pogodbo št. 2/2003 (glej predzadnji odstavek ugovora). Pri tem velja opozoriti, da sta pogodbi v spornih členih praktično identični, le da edino pogodba št. 2/2003 v 10. členu vsebuje možnost zadržanja 10 % pogodbene vrednosti zaradi neizročitve garancije za kvaliteto opravljenih del. Glede na tako nejasna in nepopolna izvajanja tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo že na prvem naroku za glavno obravnavo v okviru materialnopravnega vodstva razjasniti s toženo stranko in pridobiti od nje potrebna pojasnila, katerim garancijam oporeka oziroma na katero pogodbo se sklicuje, saj je to glede na določilo 285. člena ZPP njegova dolžnost. Če namreč sodišče ne poskrbi z izvajanjem razjasnjevalne dolžnosti za potrebna pojasnila v zvezi s spornim pravnim razmerjem, utegne to predstavljati poseg v pravico stranke do izjave. Pri tem ne gre za to, da bi sodišče napeljalo stranke, da popolnoma spremenijo svoje prvotne navedbe, ampak za dopolnitev z manjkajočimi navedbami v okviru že zatrjevanega dejanskega stanja. Če je navajanje dejstev stvar stranke, uporaba prava pa stvar sodišča, je uporaba načela materialnoprocesnega vodstva potrebna, da bi se izognili možnosti uporabe drugačne pravne kvalifikacije s strani sodišča od tiste, ki jo je pričakovala stranka. Če je do razjasnitve spornega vprašanja prišlo šele v ponovljenem postopku po napotilu višjega sodišča, strankam ni mogoče odvzeti možnosti do izjave. Zato v konkretnem primeru ni bilo mogoče šteti v ponovljenem postopku predlaganih dokazov za prepozne v smislu določil 1., 4. in 6. odstavka 286. člena ZPP oziroma 1. in 2. odstavka 362. člena ZPP. Če sodišče ni v potrebni meri na prvem naroku za glavno obravnavo izvajalo materialnopravnega vodstva, to ne more iti v škodo stranke. Odločitev sodišča, da v dokaznem postopku zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke in vpogleda v poštno potrdilo je bila zato pravilna.

Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in vztraja, da tožeča stranka ni toženi stranki predložila menic po 10. členu pogodbe št. 2/2003. Navaja, da fotokopija poštnega potrdila ne zadošča in bi tožeča stranka morala predložiti original. Vendar je to nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnica ne pove, zakaj ni tega navedla že v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP). Če je listina predložena v prepisu, namreč sodišče na predlog nasprotne stranke zahteva od vložnika, naj predloži listino v originalu (3. odstavek 107. člena ZPP). Vendar je takšen predlog, podan šele v pritožbi, prepozen. Prav tako je nedovoljena pritožbena novota navedba, da tožeča stranka ni predložila menične izjave in pooblastila. Zato se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo. Sodišče druge stopnje tudi sicer nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je to opravilo v skladu z 8. členom ZPP in ki ne temelji zgolj na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, pač pa tudi na listinskih dokazih (poštno potrdilo). Neutemeljeni so tudi pavšalni očitki o bistvenih kršitvah pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker glede glavne stvari niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v tem obsegu zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa se pritožnica protivi odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je nepravilno pri odmeri stroškov tožeče stranke tudi v ponovljenem postopku upoštevalo vrednost spornega predmeta 17.437,40 EUR, čeprav je bil sporen le še znesek 5.823,46 EUR s pripadki. Sodišče druge stopnje je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločitev o stroških spremenilo, upoštevajoč specificirani stroškovnik tožeče stranke, ki je v spisu, vse v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 3.543,12 EUR (500 točk po Odvetniški tarifi manj, kot je upoštevalo prvostopno sodišče). V primeru zamude s plačilom gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude. Odločitev temelji na določilu 358. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP.