Jedro

Ker naj bi bilo s kaznivimi dejanji goljufije prizadeto premoženje A. A., ki je kot del zapuščine že po samem zakonu v trenutku njene smrti prešlo na njena potomca, je utemeljeno trditi, da naj bi bila s kaznivimi dejanji oškodovana tudi onadva.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljen zavrglo predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi z dne 22. 9. 2021, dopolnjen z vlogama 3. 7. 2022 in 17. 8. 2022, ki sta ga oškodovanca kot tožilca podala zoper obdolžene B. B., C. C., D. D., družbo E., d. o. o. pa tudi družbo F., d. o. o. 2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 373. členom ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vse v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP ter predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

4. Iz kazenskega spisa izhajajo naslednji relevantni podatki: - odvetnik G. G. v Mariboru je po pooblastilu A. A. dne 17. 1. 2013 podal pisno kazensko ovadbo zoper obdolžence ter pravni osebi E., d. o. o. in F., d. o. o.; - oškodovanka A. A. je dne ... 2016 v starosti 91 let umrla (izpisek iz CRP na list. št. 2222 in stran 4 sklepa o dedovanju D 000/2013-135 z dne 28. 3. 2017 Okrajnega sodišča v Kranju (priloga A6729)); - oškodovanka A. A. je zapustila hči H. H. in sina I. I. (razvidno iz že omenjenega sklepa o dedovanju); - Okrožno sodišče v Kranju je na podlagi zahteve Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 18. 5. 2017 izdalo dne 5. 7. 2018 sklep o preiskavi zoper obdolžene B. B., C. C., D. D. in pravno osebo E., d. o. o., s kaznivimi dejanji pa naj bi bila povzročena velika premoženjska škoda oškodovanki A. A.; - po končani preiskavi je preiskovalna sodnica 22. 11. 2019 spis poslala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kranju; - Okrožno državno tožilstvo v Kranju je 14. 4. 2020 sodišču sporočilo, da odstopa od kazenskega pregona, ker ni dokazov, da bi obdolženi storili kaznivo dejanje in da je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje; - preiskovalna sodnica je z dopisom z dne 5. 6. 2020 pooblaščenca H. H. in I. I. obvestila o pravici do prevzema kazenskega pregona v roku 30 dni; - pooblaščenka H. H. in I. I. je 14. 7. 2020 pravočasno zahtevala dopolnitev preiskave; - po dopolnjeni preiskavi je pooblaščenka H. H. in I. I. dne 23. 8. 2021 vložila obtožnico zoper obdolžene B. B., C. C., D. D. in pravno osebo E., d. o. o. 5. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da naj bi bile zaradi obravnavanih ravnanj in poslovanja obdolžencev in družbe F., d. o. o., kršene pravice A. A., ki ima zato v postopku položaj oškodovanke in ki ... 2016 ni umrla zaradi posledic obravnavanega kaznivega dejanja, ker pa je državna tožilka od kazenskega pregona odstopila aprila 2020, kar je več kot tri leta po smrti oškodovanke, ki v času smrti ni imela položaja oškodovanke kot tožilke, ni mogoč prevzem pregona na podlagi šestega odstavka 60. člena ZKP. Zato je predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki sta ga preko pooblaščencev vložila hčerka in sin oškodovanke, zavrglo kot nedovoljenega, saj sta ga podali osebi, ki v tem postopku nista stranki postopka, prav tako pa v času smrti stranka postopka ni bila njuna mati A. A. 6. Odločitev graja pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev. Strinja se, da niso izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 60. člena ZKP, a poudarja, da ni mogoče trditi, da H. H. in I. I. nista oškodovanca, saj sta zakonita dediča A. A. Kaznivo dejanje je bilo storjeno na škodo slednje in tudi na škodo njenih dedičev, saj je premoženje A. A. v trenutku njene smrti prešlo na njena potomca in zakonita dediča H. H. in I. I., zato sta ta dva oškodovanca na podlagi šeste alineje 144. člena ZKP ter posledično upravičena do prevzema kazenskega pregona po prvem in drugem odstavku 60. člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dejansko stanje napačno ugotovilo, posledično pa zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca.

8. Skladno z 19. členom ZKP, kot pravilno povzema sodišče prve stopnje, se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca, pri čemer je za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, upravičeni tožilec državni tožilec. Če le-ta spozna, da ni razlogov za uvedbo ali za nadaljevanje kazenskega postopka, lahko stopi na njegovo mesto oškodovanec kot tožilec ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom.

9. Najprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali sta bila H. H. in I. I. kot otroka oškodovanke A. A. na podlagi šestega odstavka 60. člena ZKP upravičena nadaljevati predmetni kazenski postopek. Odgovor je negativen.

10. Kot izhaja iz konkretnega opisa očitanih kaznivih dejanj, naj bi bila z njimi oškodovana A. A., natančneje, prizadeto naj bi bilo njeno premoženje, tedaj zasebna lastnina, ki je ustavnopravno varovana človekova pravica (33. člen Ustave RS). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je oškodovanka A. A. umrla že več let pred trenutkom, ko se je okrožno državno tožilstvo odločilo, da kazenskega pregona po opravljeni preiskavi ne bo nadaljevalo. A. A. torej v času smrti ni imela statusa oškodovanke kot tožilke, tedaj stranke postopka, temveč le status oškodovanke, zato na podlagi šestega odstavka 60. člena ZKP njena otroka nista mogla postati oškodovanca kot tožilca.

11. S tem v zvezi je sicer še vedno aktualno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 27. 6. 1988 (VS0275086), da če javni tožilec umakne obtožnico po smrti oškodovanca, ki umre med postopkom, pa ne zaradi posledic kaznivega dejanja, oškodovančevi sorodniki ne morejo nadaljevati kazenskega pregona kot oškodovanci kot tožilci. Vendar pa se za sprejetje pravilne odločitve še ni mogoče ustaviti na tej točki.

12. Potrebno je odgovoriti še na vprašanje, ali sta H. H. in I. I. po materini smrti postala sama oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor pritrdilen.

13. Navedena določba opredeljuje oškodovanca kot tistega, kateremu je kakršna koli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ker naj bi bilo s kaznivimi dejanji prizadeto premoženje A. A., ki ga je kot ena od dedinj dobila vrnjenega v denacionalizacijskem postopku po pokojnem J. J. in ki je kot del zapuščine po samem zakonu že v trenutku njene smrti (132. člen Zakona o dedovanju - ZD) prešlo na njena potomca, dediča H. H. in I. I., je zato utemeljeno trditi, da naj bi bila s kaznivimi dejanji oškodovana tudi onadva, natančneje njuno premoženje. Posledično je preiskovalna sodnica ravnala prav, ko je dopustila dopolnitev preiskave po njunem prevzemu kazenskega pregona, saj sta v trenutku, ko je višja državna tožilka odstopila od kazenskega pregona, bila oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, ki jo je potrebno razlagati tudi v duhu odločbe Ustavnega sodišča RS Up-320/14, Up-I-5/17, z dne 14. 9. 2017, iz katere izhaja potreba po širšem pristopu k urejanju položajev oškodovancev kazenskih postopkih. Oškodovanca kot tožilca sta bila namreč imetnika varovane kazenskopravne dobrine, to je premoženja in zato oškodovanca ter tako na podlagi prvega in drugega odstavka 60. člena ZKP upravičena nadaljevati pregon v zakonskem roku. Iz navedene ustavne odločbe izhaja, da civilnih pravic in zahtevkov oškodovancev v kazenskem postopku ni mogoče razumeti zgolj v smislu zahtevka za povrnitev premoženjske škode ali pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, tedaj v smislu premoženjskopravnega zahtevka, temveč je potrebno upoštevati, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne sodelujejo zgolj z namenom uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, ampak na primer varujejo tudi svoje osebno dostojanstvo, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem. Oškodovanec ima širši pravni interes kot je zgolj varstvo premoženjskopravnega zahtevka. Opredelitev oškodovanca v šesti alineji 144. člena ZKP temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske pravice. Oškodovanec je lahko tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Lahko je določen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, lahko pa je oškodovanec tudi oseba, katere pravice so prekršene ali ogrožene s storitvijo kaznivega dejanja, pa niso zajete v zakonskem opisu kaznivega dejanja, vendar pa že zakonski opis daje podlago za ugotovitev, da je dejanje lahko storjeno na škodo individualno določenega oškodovanca ali oškodovancev.

14. V pritožbi in izpodbijanem sklepu je bilo sicer omenjenih več odločb višjih sodišč, pa tudi Vrhovnega sodišča RS, ki pa se niso nanašale na povsem identičen pravni položaj. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 350/2009 z dne 25. 2. 2010 zavzelo stališče, da čeprav z izplačilom odškodnine na zavarovalnico preidejo tisti zahtevki, ki sodijo pod riziko, ki je bil zavarovan, zavarovalnica s tem ne pridobi lastnosti oškodovanca, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena. Na dlani je, da oškodovancev kot tožilcev v obravnavani zadevi ni mogoče enačiti z zavarovalnico oziroma njenim položajem. Tukajšnje sodišče je v sklepu I Kp 1594/2004 z dne 22. 2. 2005 zavzelo stališče, da je oškodovanec kot tožilec lahko samo tisti, ki je v opisu kaznivega dejanja naveden, da mu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica, vendar pa se je stališče nanašalo na vprašanje hude telesne poškodbe, torej poškodbe, ki je tesno vezana na osebo poškodovanca. Načelo akuzatornosti je bilo predmet presoje tudi v sodbi tukajšnjega sodišča VII Kp 3051/2017 z dne 26. 9. 2018, kjer pa je bil predmet postopka izvršilni postopek, ki je tekel zoper dolžnika, njegova žena pa je bila tista, ki je obdolžencu v izvršilnem postopku sicer plačala znesek, ki ga je dolgoval njen mož, vendar zato še ni upravičena tožilka, saj spisovno ni bilo razvidno, da bi jo mož pooblastil niti za plačilo dolga niti za vložitev obtožnega predloga. V sodbi II Kp 73655/2010 z dne 4. 12. 2012 je tukajšnje sodišče prav tako zavzelo stališče, da je oškodovanec lahko samo tisti, ki ima dejansko tudi lastnost oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je državni tožilec ovadbo zavrgel, vendar je bilo predmet postopka kaznivo dejanje proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ, in sicer zdravila za zdravljenje čebel, v nevarnosti so bile tedaj čebele in ne zdravje ljudi, saj slednje v dejstvenem opisu ni bilo zatrjevano, prav tako ne, da je pritožnik lastnik čebel in da bi inkriminirano zdravilo za zdravljenje čebel ogrozilo njegove čebele. Višje sodišče v Celju je v sklepu II Kp 64465/2021 z dne 15. 4. 2022 pojasnilo, da status oškodovanca ne more biti podeljen z napačnim pravnim poukom, pač pa mu ga podeljujejo določbe 60. člena ZKP, torej zakon, pritožnik je sicer vložil kazensko ovadbo, a ni bil oškodovan s kaznivim dejanjem. Višje sodišče v Mariboru pa je v sodbi in sklepu II Kp 49561/2017 z dne 9. 2. 2021 pojasnilo, da fizična oseba K. K. nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, saj naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na škodo gospodarske družbe oziroma pravne osebe, ne pa neposredno zoper navedeno fizično osebo, ki je po odstopu državnega tožilca od pregona sama nadaljevala pregon kot oškodovanec kot tožilec. V sodbi I Ips 359/2005 z dne 13. 4. 2006 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da pripadnik narodnostne skupnosti ni neposredni oškodovanec pri kaznivem dejanju zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po prvem odstavku 300. člena KZ; šlo je za situacijo, v kateri ni bil naveden konkretni oškodovanec, po drugi strani pa narodnostna skupnost nima lastnosti osebnosti in tudi ne pravne osebe ter zato ne more nikogar pooblastiti za prevzem kazenskega pregona.

15. Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega postopka je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo moralo vsebinsko odločiti o podanem (in dopolnjenem) predlogu za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, upoštevaje pri tem tudi ugotovitve v sklepu pritožbenega sodišča z dne 14. 4. 2022.