Jedro

Toženec je prejemal republiško štipendijo za šolanje na srednji šoli. Svojih obveznosti iz štipendijske odločbe ni izpolnil, zato sta pravdni stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili, da je toženec dolžan štipendijo vrniti, če ne predloži dokazilo o dokončanju letnika, za katerega je prejemal štipendijo v spornem šolskem letu. Tožnik takšnega dokazila ni predložil, zato je na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ dolžan tožeči stranki povrniti vtoževani znesek (neupravičeno prejete zneske štipendije).

Za spor o vrnitvi neupravičeno izplačanih zneskov štipendije je stvarno pristojno socialno sodišče.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.422,92 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2011 dalje do izpolnitve obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo in ji v enakem roku povrniti stroške postopka v višini 45,00 EUR ter sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o nasprotni tožbi tožene stranke ter, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec. Navaja, da je podal ugovor ničnosti sporne poravnave št. ... z dne 11. 4. 2005, katerega je sodišče smiselno štelo kot nasprotni tožbeni zahtevek, čeprav bi moralo takšen ugovor obravnavati kot predhodno vprašanje v samem postopku. Navedeni ugovor ničnosti je toženec podal kot edinega relevantnega v svoji obrambi. Ni procesno običajna situacija, da bi sodišče odločilo o tožbenemu zahtevku, ugovor toženke pa prepustilo v reševanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Sodišče ne more vsebinsko zaključiti zadeve, preden o ugovoru toženca, tj. glede vprašanja ničnosti citirane poravnave ne odloči. Šele, ko sodišče odloči o tem ugovoru, lahko vsebinsko in dokončno odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe in sklepa v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo glede odločanja o glavni stvari, pri tem tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče, je pa sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom napačno štelo ugovor tožnika za nasprotno tožbo in je zaradi tega bilo potrebno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K sodbi: Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Območna služba tožeče stranke A. je z odločbo št. ... z dne 11. 12. 2000 dodelila toženi stranki republiško štipendijo za šolanje na Srednji šoli B., za poklicno/strokovno izobrazbo gostinski tehnik od 1. 9. 2000 do konca šolanja po statutu izobraževalnega zavoda za določeno stopnjo izobraževanja. Republiška štipendija za šolsko oz. študijsko leto 2000/2001 je znašala 24.033,00 SIT mesečno (priloga A/2), kar znaša preračunano v sedaj veljavno valuto na podlagi 2. člena in 1. odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006), 100,29 EUR. Stranki socialnega spora sta dne 11. 4. 2005 sklenili poravnavo, s katero sta ugotovili, da je tožena stranka v šolskem letu 2003/2004 še vedno prejemala to štipendijo, vendar ni dokončala letnika oz. ni predložila dokazila o opravljenem letniku za katerega je prejemala štipendijo, tako da znaša štipendijski dolg iz tega naslova 340.933,00 SIT oz. 1.422,92 EUR. Zaradi dogovora o vrnitvi neupravičeno izplačane štipendije sta stranki sklenili poravnavo z dne 11. 4. 2005. V poravnavi sta ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznostih po zgoraj navedeni odločbi tožeče stranke, ker ni dokončala letnika oz. predložila dokazila o opravljenem letniku, zato se namen, zaradi katerega ji je bila štipendija dana, ni uresničil, zaradi razlogov na strani toženca, kakor je to razvidno iz 2. člena poravnave. Stranki sta se dogovorili, da tožencu ne bo potrebno vrniti štipendije, v kolikor bo do 30. 4. 2006 predložil ustrezno dokazilo o zaključenem letniku. Toženec letnika ni zaključil in tožnici, kljub pozivu, ni posredoval dokazila o zaključku letnika. Toženec bi moral vrniti prejete zneske štipendije v skupni višini 1.422,92 EUR v desetih mesečnih obrokih, s tem, da je po sklenjeni poravnavi prvi obrok v višini 142,31 EUR zapadel v plačilo do dne 28. 5. 2006, ostali obroki po 142,29 EUR pa do vsakega 28. dne v naslednjih mesecih. Zadnji obrok je zapadel v plačilo 28. 2. 2007. Toženec tožnici ni plačal ničesar, čeprav ga je tožnica pozvala na plačilo (opomin pred tožbo z dne 24. 11. 2008). Tožnica je zato dne 27. 5. 2011 vložila tožbo, ki je predmet tega socialnega spora.

Sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navaja pravno podlago za rešitev v predmetni zadevi. To je obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ), kateri v 3. odstavku 190. člena določa, da obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Med strankama postopka je obstajalo, na podlagi odločbe tožeče stranke z dne 11. 12. 2000, pravno razmerje o dodeljeni republiški štipendiji za šolanje na Srednji šoli B.. Toženec svojih obveznosti iz štipendijske odločbe ni izpolnil in zato sta stranki tega socialnega spora dne 11. 4. 2005 sklenili poravnavo. Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti, kot to določa 1050. člen OZ. Stranki poravnave sta tako določili v katerem primeru je toženec dolžan štipendijo vrniti in v kakšnem obsegu pod pogojem, če ne predloži dokazilo o dokončanju letnika za katerega je prejemal štipendijo v šolskem letu 2003/04. Tožnik do 30. 4. 2006 takšnega dokazila ni predložil, zato je bil dolžan tožeči stranki povrniti dolg, kakor je bilo določeno v 3. členu sklenjene poravnave in zato je bila vložena tožba. Edini ugovor, ki ga je toženec v zvezi s tožbenim zahtevkom podal je bil ugovor ničnosti sklenjene poravnave. Ugovor ničnosti poravnave temelji na tem, da sklenjena poravnava nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Toženec je bil preslepljen, saj Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne ureja primera, če štipendist, v tem primeru toženec, ne izpolnjuje pogojev iz odločbe, torej ne ureja vprašanja vračila štipendije. Tega ne more urediti tudi Pravilnik, ker nima ustrezne podlage v zakonu in je tako sklenjena poravnava nična.

V predmetni zadevi je vsekakor podana pristojnost socialnega sodišča, na podlagi 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1), saj se spor nanaša na vračilo republiške štipendije. Pri tem je pomembna sama vsebina spora, poravnava se nanaša le na to, kako bo tožena stranka svoje obveznosti iz odločbe z dne 11. 12. 2000, ki je ni izpolnila, poravnala tožeči stranki. Drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev oz. o povrnitvi škode, ki jo je zavarovanec oz. upravičenec do socialnega varstva povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. ZDSS-1 v točki 2.c člen 7 določa, da je podana stvarna pristojnost socialnega sodišča za odločanje v sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus, in štipendijah za nadarjene. Za takšen primer gre tudi v tej sporni zadevi.

Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o ugovoru tožene stranke, ki se nanaša na ničnost poravnave z dne 11. 4. 2005. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 6 izhajajo razlogi na podlagi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da poravnava z dne 11. 4. 2005 ni nična. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka tožene stranke s sklenjeno poravnavo ni preslepila ali premamila v smislu 1. odstavka 49. člena OZ, saj meni, da bi tožena stranka morala vrniti dolg v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ, kljub odločitvi Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je mnenja, ker toženec tožeči stranki ni predložil dokazila, da je šolanje uspešno dokončal v skladu z 41. členom Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik), niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja in se tako torej ni uresničil namen, zaradi katerega mu je bil znesek v višini 1.422,92 EUR izplačan v obdobju od septembra 2003 do julija 2004, tako kot izhaja iz kartice obveznosti štipendista z dne 11. 4. 2005 (priloga A/3) in iz izpisa finančne kartice z dne 25. 5. 2011 (priloga A/6). Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče o ugovoru ni odločilo.

Takšno zavrnitev ugovora ničnosti sklenjene poravnave sprejema tudi pritožbeno sodišče. Toženec je s strani tožeče stranke na podlagi Pravilnika o štipendiranju dobil štipendijo za šolanje na srednji šoli, letnika za katerega mu je bila štipendija namenjena ni dokončal. Socialna narava dodeljene štipendije pa toženca še ne opravičuje do zadržanja štipendijskih zneskov, če šolanje ne dokonča. Pravdni stranki sta svoje razmerje, izhajajoče iz dodeljene štipendije, nastalo zaradi nedokončanega šolanja tožene stranke, pogodbeno uredili tako, da se je tožena stranka zavezala, da bo to, kar je od tožeče stranke neupravičeno prejela, vrnila. V tej smeri toženec v odgovoru na tožbo tudi ne postavlja trditev, da bi ob sklepanju pogodbe - odločbe o dodelitvi štipendije bile podane napake volje na njeni strani ali da ne bi bila seznanjena z razlogi za vračilo štipendije. Pritožbeno sodišče ne vidi v čem bi bila obveznost tožene stranke zaradi neizpolnitve obveznosti moralno sporna. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podana ničnost poravnave in je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede plačila zamudnih obresti in glede samega zastaranja terjatve.

K sklepu: Napačno je razlogovanje in odločanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vložila nasprotno tožbo. Iz odgovora na tožbo in samih pritožbenih navedb tožene stranke izrecno izhaja, da je tožena stranka v pravdi uveljavljala le ugovor, da se ugotovi ničnost sklenjene poravnave z dne 11. 4. 2005. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se po določilu 2. odstavka 183. člena ZPP nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali, če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.

V danem primeru je toženec uveljavljal, da je poravnava sklenjena med strankama postopka dne 11. 4. 2005 nična. V takšnem primeru nasprotna tožba ni potrebna, saj se uveljavlja ničnost. Ničnost učinkuje že po samem zakonu in sodišče o ničnosti odloči že kot o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku tožbe za izpolnitev pogodbe.

V primeru, da toženec vloži nasprotno tožbo za katero je stvarno pristojno drugo sodišče, sodišče le sprejme sklep procesnega vodstva, da se nasprotna tožba ne dovoli in da gre za samostojno tožbo, katera se odstopi pristojnemu sodišču. Ker toženec ni vložil nasprotne tožbe sodišče o tem niti ni moglo odločati. Eno izmed temeljnih načel procesnega prava je načelo dispozitivnosti. Po tem načelu je stranki dano na voljo, da uveljavlja, če želi, svoj zahtevek sodnim potom (1. odstavek 3. člena ZPP). Z uveljavljanjem zahtevka sodnim potem določi stranka, ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. Sojenje ultra petitum ali extra petitum je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov postopka je pritožbeno sodišče sklenilo, da nosi tožnik pritožbene stroške sam. Pritožnik glede bistva spora v predmetni zadevi s pritožbo ni uspel. Glede pritožbe zoper sklep, pa pritožbeno sodišče šteje, da je uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).