Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri obsojenec izraža nestrinjanje z ugotovitvami odločilnih in drugih dejstev ter z dokazno presojo nižjih sodišč, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa tega izrednega pravnega sredstva ni dopustno vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega P.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je spoznalo obsojenega P.W. za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 35.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen dva meseca zapora, obsojenčevo pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 45.000,00 SIT.

Zoper navedeni sodbi je obsojenec dne 06.04.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi navedel kršitve zakona, ki jih uveljavlja, in Vrhovnemu sodišču predlagal, "da ponovno prouči njegovo pritožbo in priložene dokumente, njega pa oprosti preprečitve uradnega dejanja, za katerega nikoli ni bilo osnove".

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno, saj obsojenec s ponavljanjem svoje verzije dogodka ter predlogom, da Vrhovno sodišče ponovno prouči njegovo pritožbo in vse dokumente, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenec v zahtevi ponavlja svoj zagovor in pritožbene navedbe ter med drugim navaja, da je vse to podrobno opisal že njegov zagovornik v pritožbah. V zahtevi opisuje postopek urbanistične inšpekcije, ki naj ne bi upoštevala dejstva, da prizidek ni novogradnja, da on ni lastnik zgradbe in tudi ne investitor prizidka. Med drugim tudi trdi, da naj ne bi vedel, da sta moški in ženska inšpektorja ter da ga je zahteva, da naj pokaže notranjost prostorov, sicer bo zoper njega uveden kazenski postopek, močno razburila, tako da se ne zaveda, kaj se je v tem času dogajalo. Sklicuje se tudi na dogodke zadnjega tedna (izguba službe, poškodovanje njegovega psa), zaradi katerih je bil ob dogodku vznemirjen in čustveno pretresen, dan po dogodku pa je doživel tudi možgansko kap, zaradi katere se mora držati stroge dietne prehrane, ki pa je v zaporu gotovo ni. Takšna sodba je zanj "umor".

S takšno zahtevo, v kateri obsojenec izraža nestrinjanje z ugotovitvami odločilnih in drugih dejstev ter z dokazno presojo nižjih sodišč, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Očitno je, da se obsojenec ne strinja tudi z izrečeno kazensko sankcijo glede na njegovo zdravstveno stanje, s čimer uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki pa je zgolj pritožbeni razlog.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zaradi česar ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.