Jedro

Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.

Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da obstaja služnost hoje, živinogonje in vožnje z vsakokratnimi vozili, tudi z vozili na motorni pogon, vključno s kmetijskimi stroji, po že obstoječi asfaltirani poti po južnem delu parcele št. 87/2 k.o. ..., kot služečem zemljišču, v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 87/1 k.o. ... kot gospodujočega zemljišča, v dolžini cca 45 m in širini cca 4 m, kar v naravi predstavlja asfaltirano cesto od meje parcele št. 87/2 in parcele št. 87/1 proti jugozahodu do betonskega mostička, kar sta toženca dolžna priznati tožniku ter dovoliti vknjižbo poočitve te služnostne pravice, ker se bo sicer vknjižba opravila na podlagi te sodbe.

V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev le na izpoved priče D. C., ki je na obravnavi izpovedal drugače, kot pa je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe. Tožniku mu je povedal, da ga je toženka ustavila, ko je šel na njivo, in mu rekla, da ne bo smel več hoditi na njivo po asfaltirani cesti. Izpovedal je tudi, da je tožnik do parcel na vzhodu šel čez vas, na zahodne parcele pa po sporni parceli, ki jo imata toženca. Priča ni nikoli izpovedala, da tožnik ni uporabljal služeče poti, ampak je celo potrdil, da je služnost poti obstajala odkar pomni. To so potrdile tudi priče F. J., A. D., A. J. ml. priča F. Z., ki je sporno nepremičnino prodal tožencem, je seznanil toženca, da ima tožnik na prodani parceli služnostno pravico, torej sta vedela, da se J. vozijo po njej. Brez pomena so zaključki sodišča prve stopnje, da so J. pred položitvijo asfalta manj uporabljali sporno pot kot potem. Bistveno v tem postopku je, da so tožnik in njegovi družinski člani uporabljali pot v korist gospodujočega zemljišča. Priča F. Z. je izpovedal, da je tožnik vozil preko njegovega zemljišča, ki je sedaj v lasti tožencev, on pa je vozil preko tožnikovega. Povedal je tudi, da so sporno pot uporabljali tudi najemniki zemljišč. Tožnik nadalje navaja, da ima služnost po toženčevi parceli do travnika, saj toženec priznava, da so tožnik in njegovi vozili po makadamski poti. Celo več, izpovedal je, da dovoli, da gredo po sporni poti na njivo čez mostiček. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Po tožnikovem prepričanju ni odpadel ekonomski razlog samo zato, ker je dal začasno v najem svoj travnik. Še vedno je lastnik zemljišč in ima interes izvrševati služnost. Zmotno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da je zaradi oddaje njive oziroma travnika v začasni najem odpadel ekonomski interes za obstoj služnostne pravice poti. Najkrajša pot do travnika je še vedno čez toženčevo parcelo, kar je razvidno iz mapne kopije in fotografij. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je služnost nastala. Ni dovolj dejstvo, da toženca želita imeti prosto pot, ki poteka čez njuno dvorišče, tudi ne okoliščina, da je bila pot prej makadamska, sedaj pa je asfaltirana. Zahteva še stroške pritožbenega postopka.

Toženca sta po svojem pooblaščencu na pritožbo tožnice odgovorila. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 73/07 – UPB3 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je v obravnavanem postopku sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Po 1. odstavku 222. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ; tako tudi prejšnji 58. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR), lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna (2. odstavek 222. člena SPZ). Dikcija navedenega določila narekuje jasno razlago, da se zahtevek za prenehanje stvarne služnosti iz zgoraj navedenih razlogov uveljavlja le s tožbo, ki jo vloži lastnik služečega zemljišča proti lastniku gospodujočega zemljišča. Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom. Takšno je stališče tako v sodni praksi kot v teoriji (glej dr. Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 916, točka 1 in Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 247 - 250). Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je brez ustrezne (s tožbo uveljavljane) zahteve tožene stranke, da naj se obravnavana sporna služnost ukine, oprlo svojo sodbo zgolj na ugovor tožene stranke, da je sporna služnost nepotrebna za gospodujoče zemljišče, ker se je stanje spremenilo. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke (za ugotovitev stvarne služnosti) opreti na oceno nepotrebnosti te služnosti za gospodujoče zemljišče. Četudi bi tožena stranka podala ustrezen (nasprotni) tožbeni zahtevek, pa bi moralo sodišče najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti. Če je obstoj služnosti sporen, potem je gotovo, da je treba najprej odločati o zahtevku glede obstoja služnostne pravice in šele nato o zahtevku za njeno ukinitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da je nastala stvarna služnost po služeči nepremičnini v obsegu, kot jo je uveljavljala tožeča stranka, v korist gospodujoče nepremičnine. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnorelevatnih dejanskih okoliščin, ki so potrebne za nastanek stvarne služnosti (215. in 217. člen SPZ). Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali (in na kakšni pravni podlagi) je nastala stvarna služnost ter natančno ugotoviti vsebino te služnostne pravice. Pritožbeno sodišče opozarja, da iz tožbenih trditev izhajata dva načina nastanka stvarne služnosti. Tožeča stranka trdi, da je bilo med pravnimi predniki pravdnih strank (lastniki gospodujoče nepremičnine parc. št. 87/1 in služeče parcele št. 87/2, obe k.o. ...) ustno dogovorjena vzajemna pravica voziti in hoditi po teh nepremičninah, kar bi kazalo na pravno poslovno pridobitev stvarne služnosti. Navaja tudi, da so že njeni pravni predniki (300 let) izvrševali služnost hoje in vožnje po nepremičnini, ki je sedaj last tožencev in je zato priposestvovana. S sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi služnosti stvarna služnost še ne nastane (pogodba je zavezovalni pravni posel obligacijskega prava). V skladu s 1. odstavkom 215. člena SPZ nastane stvarna služnost na podlagi veljavnega pravnega posla in zemljiškoknjižnega dovolila z vpisom v zemljiško knjigo. V takem primeru s tožbo ni treba uveljavljati tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, je pa potreben dajatveni (obligacijski) zahtevek (med drugim izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo primerna za vpis ustanovljene stvarne služnosti v zemljiško knjigo, če pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila), saj je pridobitev služnostne pravice odvisna od izpolnitve tožene stranke, ki ji je naložena s sodbo. V nasprotnem primeru bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Če pa so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti (217. člen SPZ; upoštevajoč tudi 269. člen SPZ) pa se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev pravice služnosti. Stvarna služnost pa se priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, če so glede takšnega načina izpolnjeni vsi pogoji priposestvovanja.

Kadar pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).