Jedro

Iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Novi gorici (vložna številka...) je razvidno, da na strani tožene stranke ni prišlo do statusnih sprememb, ampak le do spremembe firme in sedeža (sklep z dne 4.9.1997), kot v pritožbi pravilno navaja pritožnica. Ker gospodarska družba pridobi pravdno sposobnost z vpisom v sodni register (1. odst. 3. člena ZGD), s spremembo firme, s katero ta nastopa in posluje v pravnem prometu (1. odst. 12. člena ZGD), pravdna sposobnost tožene stranke ni bila v ničemer prizadeta. Čeprav sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, pa s tem ni storilo smiselno zatrjevane kršitve iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je ves čas stranka postopka prav tožena stranka. Vprašanje dokazne ocene sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja. Ker gre v zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe skladno s 1. odst. 458. člena ZPP ni mogče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga v pritožbenem postopku ni dopustno presojati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita. Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo s pravnim naslednikom tožene stranke kot po tožbi (1. točka izreka). S sodbo je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 193.110,28 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 15.000,00 SIT (3. točka izreka). Proti sodbi in sklepu je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je priglasila stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Novi gorici (vložna številka ...) je razvidno, da na strani tožene stranke ni prišlo do statusnih sprememb, ampak le do spremembe firme in sedeža (sklep z dne 4.9.1997), kot v pritožbi pravilno navaja pritožnica. Ker gospodarska družba pridobi pravdno sposobnost z vpisom v sodni register (1. odst. 3. člena ZGD), s spremembo firme, s katero ta nastopa in posluje v pravnem prometu (1. odst. 12. člena ZGD), pravdna sposobnost tožene stranke ni bila v ničimer prizadeta. Čeprav sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, pa s tem ni storilo smiselno zatrjevane kršitve iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je ves čas stranka postopka prav tožena stranka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pri poslovanju s plačilno kartico št. 149048 ni ravnala s potrebno skrbnostjo, da je s to kartico plačeval prav voznik vozila registrska št... in da prodajalec tožene stranke pri plačilih s kartico ni kršil svojih obveznosti. Vprašanje dokazne ocene sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja. Ker gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe skladno s 1. odst. 458. člena ZPP ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga v pritožbenem postopku ni dopustno presojati. Pritožbeno sodišče se je zato, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, omejilo le na uradni preizkus izpodbijane sodbe skladno z 2. odst. 350. člena ZPP. Neutemeljeni so pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je napačno razlagalo pogodbo o uporabi plačilnih kartic "M" št. ... z dne 24.5.1994 (v nadaljevanju pogodba). Po vsebini pravnega posla gre za prodajno pogodbo (nakup goriva, drugega blaga in storitev na prodajnih mestih, pooblaščenih za sprejem plačilnih kartic "M"), s katero stranki v 07.00 poglavju pogodbe natančno urejata način brezgotovinskega plačila kupnine (1. odst. 454. člena ZOR). Pritožnica sicer pravilno navaja, da so v skladu s 05.00 členom pogodbe identifikacijske oznake sivih kartic naziv firme in registrska številka vozila. Vendar pa zgolj izbira takšne kartice še ne vključuje skrbnosti, s katero mora ravnati uporabnik kartice pri poslovanju s kartico. Kaj takega tudi ne izhaja iz 05.02 določila pogodbe. To določilo določa le strožjo odgovornost za zlorabo kartice, ki je ni bilo mogoče preprečiti, če je kartica brez označbe registrske številke vozila ali brez imena, priimka ter podpisa. V vsakem primeru pa je skladno s členom 10.01 pogodbe na strani uporabnika odgovornost za pravilno uporabo zaupanih mu kartic. V razmerju do tožeče stranke je torej obveznosti kupca prevzela tožena stranka. V njeni pravni sferi je torej, kako bo zavarovala svoj pravni položaj v razmerju do tistih, ki jim je plačevanje s kartico zaupala (1. odst. 18. člena ZOR). Skrbnosti pri poslovanju s kartico pa tožene stranke ne more razbremeniti niti določba 06.00 pogodbe, ki nalaga prodajalcu tožeče stranke kontrolo plačilnih kartic "M" na prodajnih mestih. Po 07.01 členu lahko prodajalec sestavi potrdilo o plačilu s kartico šele, ko ugotovi, da je uporabnik kartice upravičen do nakupa s kartico skladno z določili 06.00 člena pogodbe. Poleg tega, da je kartica veljavna in ni na seznamu prepovedi prodaje, je nakup možen le, če se registrska številka vozila na kartici ujema z registrsko številko na vozilu imetnika kartice (06.01 člen). Tožena stranka med postopkom ni zatrjevala in ne dokazala, da s plačilno kartico št... ni kupoval voznik vozila z reg. štev..., in tudi ne, da je prodano vozilo odjavila. Zato je za vprašanje, ali je tožeča stranka ob nakupih ravnala po 06.00 členu pogodbe, relevantno po prvostopenjskem sodišču ugotovljeno dejansko stanje, da je s kartico št... kupoval voznik vozila z reg. štev... To je izkazano z računi v prilogi A7, A9, A11, A13, A15 in A17. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno odločilo, da na strani tožeče stranke ni izkazano ravnanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot kršitev 06.00 člena, in je zato tožena stranka dolgovano kupnino po vtoževanih računih dolžna plačati. To pomeni, da tožeči stranki ni mogoče očitati ravnanj v nasprotju z določilom 1. odst. 18. člena ZOR. Ker ni podan uveljavljeni pritožbeni razlog niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154 in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti pritožbene stroške.