Jedro

Sodna praska izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini", pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha. Sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je sporno dejansko stanje v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka, ko je v zvezi s tem potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci (na primer cestno prometne stroke), opraviti oglede. Vse to so tiste "okoliščine primera" iz 2. odstavka 154. člena, ki narekujejo takšno ločeno vrednotenje uspeha strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2006 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.302,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka je proti stroškovni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovno odločitev spremeni tako, da ji je tožena stranka dolžna plačati še 678,81 EUR pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka uspela 100 % s temeljem tožbenega zahtevka in 64 % po višini, kar pomeni, da je bil njen skupen uspeh 82 %, ne pa 64 % kot to zmotno zaključuje sodišče. Tožena stranka v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnica za povzročitelja škode vedela že ob samem škodnem dogodku, za škodo pa vsaj ob zaključku zdravljenja 7.8.2003, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev o ugovoru zastaranja oprlo na 2. odstavek 352. člena OZ, ki določa absolutni zastaralni rok. Pri tožnici so v letu 2006 ugotovili rupturo rotatorne manšete desne rame, kar tožnica pripisuje poškodbi v prometni nesreči 2003, v kateri pa dejansko ni utrpela poškodbe ramena. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je ruptura posledica degenerativnih sprememb, ali morebitnih drugih poškodb desne rame. Sodišče je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pridobil zdravstveni karton tožeče stranke, na podlagi katerega se je izkazalo, da je bila tožnica 14.4.2004 pregledana pri osebni zdravnici, ker je pred tremi tedni padla in si poškodovala desno ramo. Kirurg, kamor je bila tožnica napotena, pa je v izvid zapisal, da gre za stanje po udarcu v levo ramo. Tožeča stranka je po izvedenskem mnenju dr. M. K. vložila pripravljalno vlogo, v kateri je predlagala novega izvedenca in predložila dve zdravniški potrdili z dne 30.8.2007 ter predlagala zaslišanje osebne zdravnice. Tožena stranka je zaradi prekluzije izrecno nasprotovala izvajanju teh dokazov. Osebna zdravnica je v času, ko je izdala zdravniški potrdili z dne 30.8.2007 ali prej, korigirala zapise v zdravniškem kartonu, tako da je novi izvedenec dr. S. v mnenju komentiral tudi popravke v zdravniškem kartonu tožeče stranke. Zaradi prekluzije glede predlaganja dokazov, navedenih popravkov sodišče ne bi smelo upoštevati pri odločanju. Sodišče je na zadnjem naroku zaslišalo pričo, ki jo je tožeča stranka prav tako predlagala po izteku prvega naroka, v sodbi pa upoštevalo izvid, ki ga doslej v sodnem spisu ni bilo. V nadaljevanju pritožbe povzema ugotovitve izvedenca K. in izvedenca V. S. in meni, da je glede na te sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino. Sodišču še očita, da je poškodbe, bolečine in njihovo trajanje dokazovala z zaslišanjem prič, ne pa z medicinsko dokumentacijo. Navaja tudi, da bi nejasnosti glede poškodbe ramena razčistil le rentgenski posnetek rame, ki pa ga je prejela tožnica. Le ta bi lahko dokazal, da je dejansko šlo za ponovno poškodbo desne rame. Sodišče je tudi nekritično ocenilo pričevanje tožničine osebne zdravnice. Verodostojnost njenega pričanja je po oceni tožene stranke nična. Zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati, da je škoda, ki jo vtožuje, posledica poškodbe v prometni nesreči. Pritožbi nista utemeljeni.

Bistvo pritožbe tožene stranke je v trditvi, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da je nastala škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ki se je zgodil 22.7.2003 ko je bila tožnica udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Po mnenju tožene stranke je tožnica v prometni nesreči zadobila le udarnino desne ključnice, da je bilo zdravljenje te poškodbe zaključeno poleti 2003 (7.8.2003), da je odškodninska terjatev tožeče stranke, ki izvira iz navedenega škodnega dogodka zastarala, saj je tožnica tožbo vložila šele 16.1.2007 in da poškodba raztrganje tetive zgornje desne lopatične mišice ne izvira iz škodnega dogodka, ki ga je povzročil njen zavarovanec. Odločitev sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med škodo, ki izvira iz poškodbe kite supraspinatusa oziroma raztrganja tetive zgornje lopatične mišice in škodnim dogodkom, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je imela tožnica vse od prometne nesreče dne 22.7.2003, bolečine v desni rami; - da so bile te takšne intenzivnosti in trajanja, da niso mogle biti posledica le udarnine desnega ramena in desne strani prsnega koša; - da tožnica na isti rami do ultrazvočnega pregleda (14.2.2006), ko je bila ugotovljena ruptura kite supraspinatusa ni imela druge poškodbe istega ramena; - da je v tem času zaradi padca zadobila poškodbe drugega (levega) ramena.

Takšni dejanski zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na zaslišanju tožnice, zaslišanju prič, izvedenskih mnenjih dr. M. K. in dr. V. S. in medicinski dokumentaciji. Tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi tožnica v prometni nesreči dne 22.7.2003 zadobila le udarnino desne ključnice. Izvedenec dr. M. K. je v svojem izvedenskem mnenju na vprašanje, ki mu ga je zastavilo sodišče o vrsti poškodbe, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 22.7.2003 izrecno odgovoril, da je dobila udarec v predel desnega ramena in desne strani prsnega koša in pri tem utrpela udarnino desnega ramena in desne strani prsnega koša. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi povzema stališče izvedenca dr. V. S., ki je navedel kot način poškodovanja udarec rame ob trdo podlago notranjosti avtomobila v prometni nesreči ali pri padcu in udarcu v ramo. Omenjen izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju tudi navedel, da je v primeru, če gre verjeti zapisu kirurga z dne 15.4.2004, poškodba kite supraspinatusa nastala v poškodovanju, ki je predmet razpravljanja v tem postopku, če pa je pravilen zapis tožničine osebne zdravnice z dne 14.4.2004 v zdravstvenem kartonu, potem je utrpela poškodbo desne rame pri padcu tri tedne pred 14.4.2003. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je upoštevalo dokazni predlog za zaslišanje omenjene osebne zdravnice brez upravičenega razloga. Glede omejitev pri navajanju dejstev in dokazov ZPP ne uveljavlja t.i. eventualne maksime. Ureditev v 286. členu ZPP dopušča navajanje novih dejstev in dokazov tudi še po prvem naroku, če je izpolnjen pogoj nekrivde. Tožeča stranka zaslišanja omenjene zdravnice ni predlagala, saj ni mogla pričakovati, da bo prav njena izpoved relevantna. Omenjena zdravnica je zaslišana izpovedala, da je bil njen zapis v zdravstvenem kartonu, da si je tožnica pri padcu poškodovala desno ramo napačen in da je pravilen zapis izvedenca kirurga, kamor je tožnico napotila, ki je zapisal, da si je poškodovala levo ramo. Iz navedenega zapisa pa tudi izhaja, da je opravil rentgenski posnetek leve rame in ne desne. Vsebino navedenega zapisa kirurga sta povzela oba v tej pravdi postavljena izvedenca, saj se je njegov izvid nahajal v zdravstvenem kartonu, zato je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožeča stranka z njegovo ponovno predložitvijo po zadnjem naroku za glavno obravnavo prekludirana. Ker je bilo v tem postopku tako izključeno, da je tožnica v času od poškodovanja 22.7.2003 zadobila še kakšno poškodbo desnega ramena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi zadobljenimi poškodbami.

Tožena stranka izrecno ne izpodbija višine prisojene denarne odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Pritožbeno sodišče je to odločitev presodilo v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ki mu ga nalaga določilo 2. odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za vse vtoževane oblike škode pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Prisojena denarna odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami z enako škodo. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se ga upošteva v primerih delnega uspeha vsake od strank v pravdi. Sodna praksa pri uporabi navedenega določila prvenstveno uporablja proporcionalni kriterij s pobotanjem. To pomeni, da sodišča upoštevajo praviloma procentualno ovrednoten delež uspeha vsake od strank (glede na odločitev o glavni stvari) in vsaki od njiju priznavajo pravico do povračila njenih pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotanju naložijo plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Sodna praska pa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini", pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha. Sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je sporno dejansko stanje v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka, ko je v zvezi s tem potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci (na primer cestno prometne stroke), opraviti oglede. Vse to so tiste "okoliščine primera" iz 2. odstavka 154. člena, ki narekujejo takšno ločeno vrednotenje uspeha strank. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki bi narekovala tak specifičen pristop pri vrednotenju uspeha pravdnih strank, kot ga predlaga tožeča stranka. Njeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (2. točka 365. člena ZPP).