Jedro

Tudi za vpis lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ je potrebno predložiti listino v skladu s 40. členom ZZK-1, upoštevajoč smiselno uporabo Navodila o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje z dne 5.12.2008 potrdi.

Pri parc. št. 1106/2, vpisani v vl. št. 523 k.o. ..., se dovoli izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zemljiškoknjižni zadevi začeti na predlog R... odločilo, da se ugovor predlagatelja z dne 21.11.2008 zavrne kot neutemeljen in se potrdi sklep Dn. št. 6544/2008 z dne 11.11.2007 o zavrnitvi vpisa ter zaznambi zavrnitve vpisa.

Proti temu sklepu vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano vknjižbo lastninske pravice in odredi izbris zaznambe zavrnitve predloga pri parc. 1106/2 k.o. ... oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in zemljiškoknjižni sklep z dne 5.12.2008 razveljavi ter dovoli izbris zaznambe zavrnitve vpisa, vse pri parc. št. 1106/2 k.o. .... Navaja, da je podlaga za vpis lastninske pravice v zakonu in sicer v 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) in ne v pravnem poslu, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave. ZSKZ je le eden izmed predpisov, ki ureja lastninjene nepremičnin družbeni lastnini. Z njegovo uveljavitvijo so postala last države oziroma občin vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, ki niso postali njihova last po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma občino po stanju na dan uveljavitve zakona, to je na dan 11.3.1993. V tem primeru pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč, ki je deklaratornega pomena, lahko služi samo za izvedbo vpisa v zemljiški knjigi, ni pa je mogoče šteti kot obvezne listine v smislu 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Navodilo-93) v 2. členu namreč zavezuje le upravljalca nepremičnin v takratni družbeni lastnini, da predloži Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo. Ta zaveza pa je vezana na rok šestih mesecev po uveljavitvi zakona, v primeru neizpolnitve naložene obveznosti upravljalca, pa je ZSKZ v 2. odst. 16. člena pooblastil Sklad, da poskrbi za izvedbo prenosa. Na tej zakonski podlagi je Sklad poskrbel za izvedbo tako, da je zemljiškoknjižnemu sodišču predlagal vpis lastninske pravice na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča, ki opredeljuje status zemljišča na dan 11.3.1993 in s tem izkazal podlago za lastninjenje na podlagi zakona, torej pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih parc. št. 86/1, 87 in 88/1, vse k.o. ... (prav parceli 1106/2 k.o. …). Tako ozka razlaga, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more vzdržati, kajti pripelje lahko do stanja, ko v nekaterih primerih zemljiškoknjižnega stanja nikoli ne bi bilo mogoče uskladiti z dejanskim. Prav take primere je zakonodajalec imel v mislih v primeru 2. odst. 16. člena ZSKZ.

Pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani v tem pritožbenem postopku temelji na odločbi predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. SU 72/2009 z dne 19.3.2009, s katero je bila nanj prenesena pristojnost z Višjega sodišča v Celju.

Pritožba ni utemeljena.

Po 14. členu ZSKZ (Ur. l. RS, št. 10/93) so postala kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperatov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, in sicer z dnem uveljavitve tega zakona in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma občino.

Za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov pa se po 3. odst. 16. člena smiselno uporablja Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS, št. 15/79 – v nadaljevanju Navodilo iz leta 1979), ki v 3. točki določa, da je listina, na podlagi katere se izvede zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča lahko pismena izjava upravljalca kmetijskega zemljišča, pogodba (sporazum) med upravljalcem in pristojno kmetijsko zemljiško skupnostjo ali pravnomočna sodna odločba.

Da mora predlagatelj, ki predlaga vpis svoje lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ, predlogu priložiti listino, ki ustreza pogojem iz 40. člena ZZK-1, pa izhaja tudi iz Navodila iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 32/93) o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad oziroma na občine, na katerega se sklicuje tudi pritožnica, ki v 2. členu nalaga upravljalcem, da skladu oziroma občini v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ predložijo izjavo oziroma predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo na Sklad, s katero dovolijo, da se v zemljiški knjigi vpiše kot lastnica Republika Slovenija in kot upravljalec Sklad, oziroma kot lastnica občina.

Glede na navedeno pravno podlago pritožnica zato nima prav, ko zatrjuje, da je podlaga za vpis njene lastninske pravice dana že v zakonu, konkretno v 14. členu ZSKZ in da pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč ni mogoče šteti kot obvezne listine v smislu 40. člena Zakona o zemljiški knjigi.

Sklad je na podlagi 2. odst. 16. člena ZSKZ res pooblaščen, da poskrbi za izvedbo prenosa, če tega ne storijo upravljalci, vendar pa to ne pomeni, da bi do prenosa in vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi lahko prišlo brez ustrezne listine. Sklad ima na podlagi tega določila zgolj pravico in dolžnost, da sproži ustrezne postopke, ki bodo v končni fazi pripeljali do ureditve zemljiškoknjižnega stanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zato odločilo pravilno, ko je ugovor pritožnice zavrnilo in se pri tem sklicevalo na 148. člen ZZK- 1 v zvezi z 40. členom istega zakona.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 161. čl. ZZK-1 iz zgoraj navedenih razlogov zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.