Jedro

Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I Ks 58336/2020 dne 23. 4. 2021 sklenilo, da se na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo Generalnega državnega tožilstva na Prizivnem sodišču v Rimu z dne 24. 6. 2020 in 17. 3. 2020 dovoli predaja A. B. Republiki Italiji zaradi izvršitve kazni zapora na podlagi v izreku navedenih sodb sodišč Republike Italije. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 58336/2020 dne 7. 5. 2021 zavrnilo pritožbo zagovornika zahtevane osebe.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik zahtevane osebe. Navaja, da v postopkih v Republiki Italiji ni bilo zadoščeno jamstvom poštenega postopka, posebej pravici do sojenja v navzočnosti, in da bi sodišča morala zato zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo.

3. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo (Uradni list RS 37/2005 z dne 15. 4. 2004, s spremembami in dopolnitvami), na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1; Uradni list RS 48/2013 z dne 4. 6. 2013, s spremembami in dopolnitvami). Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.

4. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vloženo zahtevo zavrglo kot nedovoljeno.