Jedro

Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Toženec je z banko sklenil Pogodbo o odobrenem limitu v višini 20.000 EUR, in sicer za obdobje od 18. 6. 2019 do 15. 6. 2020. V pogodbi je bilo med drugim določeno, da toženec soglaša z zavarovanjem limita pri tožnici (zavarovalnici). Ker je bil limit prekoračen in neporavnan, je banka pri tožnici uveljavila zavarovalnino. Z njenim izplačilom je tožnica proti tožencu pridobila regresni zahtevek, ki ga uveljavlja v tej zadevi.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan v roku 15-tih dni tožnici plačati znesek 22.364,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 12. 2021 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo celotnih stroškov postopka (III. točka izreka).

3.Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku pritožuje toženec po začasni zastopnici. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, vse s stroškovno posledico.

4.Navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Ugovarja svoji pasivni legitimaciji. Na sklenjeni Pogodbi o odobrenem limitu z dne 18. 6. 2019 je namreč naveden naslov A., Ljubljana, toženec pa že vse od 29. 6. 2017 prebiva v Združenih Arabskih Emiratih. Če bi pogodbo res sklenil toženec, bi navedel pravi naslov. Tožnica je v dokaz njegove istovetnosti predložila listino "vpogled preko davčne številke”, ki pa ni verodostojna. Nima datuma, podpisa, iz nje ni razvidno, kdo jo je izdal. Sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je v obrazložitvi napačno zaključilo, da je zavarovalni primer nastal, pri čemer ni pojasnilo, kaj sploh je zavarovalni primer in iz katerih listin izhaja njegova opredelitev. Če zavarovalni primer ni nastal, banka terjatve ni mogla prenesti na tožnico. Takšen prenos nima pravnega učinka. Nadalje izpostavlja, da postopek odpovedi pogodbe ni bil izpeljan v skladu s pogodbenimi določili, sodišče prve stopnje pa tega ni presojalo. Banka je vse listine, kot so obvestilo, opomini in odpoved, posredovala na napačen naslov (v Sloveniji), zato jih toženec ni nikoli prejel. Banka bi ga, kot potrošnika, morala skrbno informirati o tem, na kateri naslov ga bo obveščala in ga seznaniti s tem, da bi moral spremembo naslova sporočiti sam. Nenazadnje je imela banka pooblastilo, da pri upravljalcih podatkov preveri podatke o njegovem prebivališču. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno. Opozarja na 20. člen Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da mora dajalec kredita, pred izjavo o odstopu od kreditne pogodbe dati potrošniku primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Nasprotuje zaključku sodišča, da navedena določba ločuje med kreditnimi pogodbami za določen in nedoločen čas ter da za predmetno pogodbo ne velja.

4.Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno razjasnilo dejansko stanje in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, pri čemer ni zagrešilo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storilo ni niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7.Toženec v pritožbi ponavlja očitke, na katere je v celoti in prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje ter jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Razlogov zato ne ponavlja, ampak v nadaljevanju že prejete odgovore le dopolnjuje.

8.Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije. Gre namreč za avtomatiziran postopek, ki v izogib morebitnim zlorabam onemogoča izdajo sklepa o izvršbi, če dolžnika ni mogoče nedvoumno identificirati. Glede na pojasnjeno so pritožbena oporekanja predloženi listini (A9) nerelevantna, upoštevajoč tudi dejstvo, da 'pravilnosti' navedene davčne številke in EMŠA toženec niti ne prereka niti ne trdi, da ti ne bi bili njegovi. Davčna številka toženca v predlogu za izvršbo pa se ujema z davčno številko v pogodbi o odobrenem limitu.

9.Nastop zavarovalnega primera, t.j. prekoračitev in neporavnava odobrenega limita, ne more biti vprašljiv, saj toženec ne zatrjuje, da bi pogodbeno obveznost izpolnil. Posledično tudi ne more biti sporen odstop terjatve po 274. in 417. členu Obligacijskega zakonika. Bistveno v obravnavani zadevi je, da je bila Pogodba o odobrenem limitu sklenjena za določen čas, to je do 15. 6. 2020, pri čemer do navedenega roka poplačilo limita ni bilo izvedeno. Ker je bil končni rok določen že pri nastanku pogodbene obveznosti, ne banka ne tožnica nista bili dolžni toženca (oz. potrošnika) posebej pozivati k izpolnitvi pogodbe ali ga opominjati na njeno prenehanje. Tovrstne pritožbene navedbe so zato nerelevantne.

10.Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11.Zaradi neuspešne pritožbe nosi stroške pritožbenega postopka toženec sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju, stroške, ki so v zvezi s tem nastali tožnici, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne in jih je dolžna nositi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je bil izdan sklep o izvršbi, ki je bil po toženčevem obrazloženem ugovoru razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3Odvetnica, navedena v uvodu te sodbe, je bila s sklepom z dne 8. 9. 2022 postavljena za začasno zastopnico tožencu in zato legitimirana za vložitev pritožbe.

4Uradni list RS, št. 77/16, v nadaljevanju ZPotK-2.

5Tako tudi prvi odstavek 6. člena Zakona o centralnem registru prebivalstva (ZCRP). Drugi odstavek istega člena še določa, da je identifikacija namenjena vodenju in vzdrževanju zbirk podatkov o prebivalstvu, povezovanju podatkov v teh zbirkah in racionalizaciji dela državnih organov in drugih uporabnikov, ki imajo zakonsko podlago za njihovo uporabo.

6Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 274, 417 Zakon o centralnem registru prebivalstva (1999) - ZCRP - člen 6, 6/1, 6/2