Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013, v skupnem znesku 550,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 99,12 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki iz naslova stroškov sodnih taks povrne 22,51 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka. Uvodoma pojasnjuje, da je tožnici dolžna le 1.973,02 EUR neto, kar predstavlja plačo za marec 2014 v znesku 789,15 EUR bruto, plačo za april 2014 v znesku 143,48 EUR bruto, regres za leto 2013 v znesku 593,62 EUR bruto, regres za leto 2014 v znesku 199,26 EUR bruto, stroške za prehrano v skupnem znesku 448,56 EUR neto in stroške za prevoz v skupnem znesku 144,30 EUR neto. Prilaga plačilne liste, iz katerih so razvidni zneski izplačil in dejanski dolg. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o stroških postopka, ki jih je dolžna povrniti tožnici. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnica v sporu uspela v deležu 76,78 %, tožena stranka pa v deležu 23,22 %. Meni, da je odločitev o stroških napačna, ker zadeva še ni zaključena. Navaja še, da je tožnica namerno zavlačevala postopek in s tem povzročala stroške. Ni ji jasno, kako je lahko tožnici kot samostojni podjetnici dodeljena brezplačna pravna pomoč.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka. Odločilo je, da je tožnica v sporu uspela v višini 76,78 %, tožena stranka pa v višini 23,22 %. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) je tožnici od priglašenih stroškov pravilno priznalo nagrado za postopek v višini 159,90 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek v priglašeni višini 137,70 EUR in 22 % DDV v višini 30,29 EUR, skupaj torej 167,99 EUR. Glede na uspeh v sporu je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 138,13 EUR, tožena stranka pa v višini 39,01 EUR. Pravilno je zaključilo, da je po medsebojnem pobotu tako priznanih stroškov, tožena stranka dolžna tožnici povrniti 99,12 EUR stroškov.

6. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).