Jedro

Po prepričanju Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne more opirati pogoja težko popravljive škode na škodo, izvirajočo iz prepovedi opravljanja dejavnosti, ki (glede na ugotovitve upravnih organov) ni v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje na ta način prejudicira končno odločitev, saj je predmet odločanja o glavni stvari prav vprašanje, ali je bil izbris pritožnice iz registra šol zakonit.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnica vložila skupaj s tožbo zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa, št. 6040-73/2010/25 (03-06) z dne 4. 5. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 3716-18/2018/4-02411138 z dne 9. 8. 2018, s katero je bila tožnica izbrisana iz registra šol vožnje.

2. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožnica sodišču predlagala, da do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega postopka odloži izvršitev izpodbijane odločbe oziroma odpravi izbris tožnice iz registra šol voženj ter odredi ponovni vpis v register šol vožnje pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Slednjo tožnica izkazuje s tem, ko navaja, da škodo predstavlja prepoved opravljanja dejavnosti. Ker gre za njeno edino dejavnost, ji grozi nastanek nepopravljive škode v obliki stečaja, poleg tega utegnejo brez zaposlitve ostati štirje zaposleni, kandidatom za voznike, ki so začeli s šolanjem pri njej, pa bo preprečeno opraviti vozniški izpit. Po prepričanju sodišča prve stopnje tožnica ne more opirati pogoja težko popravljive škode na škodo, ki izhaja iz nemožnosti poslovanja. Glede na sedanje stanje stvari namreč takšna škoda izhaja iz poslovanja, ki ni bilo v skladu s predpisi. Dodaja, da bi bila odložitev izvršitve izpodbijane odločbe tudi nesorazmerna v razmerju do javne koristi, ki je v tem, da avtošole delujejo v skladu s predpisi, s čimer se prispeva k večji varnosti vseh udeležencev v cestnem prometu.

4. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita arbitrarno odločanje ter opozarja, da stališče sodišča pomeni, da avto šola v primeru izbrisa iz registra nikoli ne more doseči izdaje začasne odredbe. Izpostavlja, da ji je bilo v postopku pred upravnimi organi poseženo v pravico da izjave, upravna organa in sodišče pa sta spregledala predložen dokaz, in sicer dopis Okrožnega državnega tožilstva v Celju, iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba (na kateri temelji izpodbijana upravna odločba) zavržena. Poudarja, da opravljanje dejavnosti zanjo predstavlja edini vir poslovnih prihodkov. Propad dejavnosti, ki ji grozi, bo imel neposreden vpliv tudi na možnost opravljanja izpita za že prijavljene kandidate. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo z izdajo začasne odredbe poseženo v javno korist, pa predstavlja tudi vnaprejšnje prepričanje sodišča, ki ne more temeljiti na upravni odločbi, sprejeti na podlagi grobih postopkovnih kršitev.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja težko popravljivo škodo z navedbami, da bo v primeru takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe prisiljena prenehati opravljati dejavnost, ki predstavlja njen glavni in edini vir dohodka, zato ji grozi stečaj. Trdi, da bo škoda nastala tudi tretjim osebam (zaposlenim, vodji šole in kandidatom, ki želijo opravljati vozniški izpit).

9. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ne more opirati pogoja težko popravljive škode na škodo, izvirajočo iz prepovedi opravljanja dejavnosti, ki (glede na ugotovitve upravnih organov) ni v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje na ta način prejudicira končno odločitev, saj je predmet odločanja o glavni stvari prav vprašanje, ali je bil izbris pritožnice iz registra šol zakonit. Če bi obveljalo takšno materialnopravno razumevanje 32. člena ZUS-1, ki ga ponuja sodišče prve stopnje, zadržanje izvršitve upravnega akta v primerih, kot je obravnavani, sploh ne bi bilo mogoče. Na ta način bi bilo poseženo v osnovni namen začasne odredbe, ki je v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva. Sodno varstvo namreč ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med sodnim postopkom nastanejo hujše škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku1. 10. Vrhovno sodišče pritrjuje pritožnici, da je pogoj težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 mogoče izkazati na različne načine, tj. tudi s sklicevanjem na okrnitev opravljanja dejavnosti oziroma na grozeči stečaj, pri čemer je predlagatelj tisti, ki mora konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, ter pojasniti, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva. Za vse navedeno mora predložiti tudi dokaze.2 Ali je pritožnica zatrjevano škodo zatrjevala in dokazala na navedeni način, sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo. Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do pritožničinih trditev o škodi ter opraviti presojo, ali je navedenih dovolj prepričljivih dejstev in okoliščin, s katerimi je izkazano, da bo zatrjevana škoda verjetno nastala oziroma da njenega nastanka ni mogoče preprečiti na noben drug način. Šele, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izpolnjen, bo moralo skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi (ta mora biti vezana tudi na posledice dejavnosti, ki jo opravlja pritožnica) ter koristi nasprotnih strank.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. 1 Primerjaj Breznik, J. in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 225. 2 Tako na primer odločbe v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.