Jedro

Namen CZ je, da mora carinski zavezanec za uvoženo blago plačati carino, oprostitev plačila le-te pa je le izjema in sicer v primerih, ki jih določi CZ. Oprostitev plačila carine v primeru tatvine blaga pa v CZ ni predvidena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 865/97-11 z dne 10.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.4.1997 in zadevo na podlagi 2. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 17.5.1995, s katero je ta na podlagi 1. odstavka 272. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ) tožeči stranki naložila, da je dolžna v roku 8 dni od dneva pravnomočnosti plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 527.746,00 SIT za osebni avto, ki je bil uvožen po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave K. z dne 17.5.1994. Po njej je tožeča stranka ob uvozu osebnega avtomobila uveljavila carinsko oprostitev po določbi 30.b člena takrat veljavnega CZ za opravljanje rent a car dejavnosti. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je bilo vozilo, ki je bilo na ozemlje Republike Slovenije uvoženo dne 17.5.1994, dne 22.10.1994 ukradeno v Z., v Republiki Hrvaški. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožeča stranka vozilo, ki ga je uvozila s carinsko oprostitvijo na podlagi 30.b člena CZ za namen opravljanja rent a car dejavnosti, tudi dejansko oddala v najem. Med upravnimi spisi se namreč ne nahaja pogodba o najemu tega osebnega vozila in tako ni mogoče presoditi, ali je bilo vozilo sploh dano v najem in ali pogodba ustreza v carinski deklaraciji deklarirani rent a car dejavnosti. Tožena stranka teh okoliščin ni presodila in se zato izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in ni mogoče presoditi njene zakonitosti. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno oceniti v postopku izvedene dokaze in odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne sprejema v izpodbijani sodbi navednega stališča sodišča, da tatvina ne predstavlja uporabe v druge namene. S trenutkom tatvine je bilo vozilo res protipravno in proti volji tožeče stranke odvzeto iz njene posesti, vendar je bilo vozilo v trenutku tatvine uporabljeno za druge namene in ne za tistega, zaradi katerega je bil tožnik ob uvozu motornega vozila oproščen plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Pojem odtujitve po 4. odstavku 30.b člena CZ ne izvzema tatvine, saj bi moral zakonodajalec v sporni določbi izrecno navesti, če bi imel namen tatvino obravnavati drugače, pa tega ni storil. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja.

Po določbi 4. odstavka 30.b člena CZ mora oseba iz 1. odstavka tega člena (ki je bila ob uvozu opreme oproščena plačila carine pod v tem členu določenimi pogoji), plačati carino in druge uvozne davščine, če to blago odtuji, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred potekom 5 let od dneva uvoza blaga.

Te določbe starega CZ po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako, da mora odtujitev uvoženega blaga pred potekom 5 let od dneva uvoza izhajati iz okoliščin na strani carinskega zavezanca. Pri tem je treba upoštevati, da je namen CZ, da mora carinski zavezanec za uvoženo blago plačati carino, oprostitev plačila le te pa je le izjema in sicer v primerih, ki jih določi CZ. Oprostitev plačila carine v primeru tatvine blaga, pa v CZ ni predvidena. Zato v konkretni zadevi tožeča stranka kot carinski zavezanec ne more biti oproščena plačila carine za vozilo, uvoženo dne 17.5.1994 (kot oprema pod pogoji iz 30. b člena CZ) in ukradeno dne 22.10.1994, ne glede na namen njegove uporabe pred odtujitvijo, saj le-ta za odločitev ni pravno pomemben. Bistveno je, da je do odtujitve vozila prišlo pred potekom 5 let od dneva njegovega uvoza.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovnem postopku nakazano nepravilnost odpraviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS in zadevo vrnilo v nov postopek.