Jedro

Dela in naloge tožnika, ki jih opravlja kot voznik, predstavljajo bistveno vsebino del tožnika v okviru delovnega mesta oziroma vrste del, ki jih tožnik opravlja (prokurist, voznik tovornega vozila in ključavničar), obseg del, ki jih opravlja tožnik kot prokurist pa je zanemarljiv. Ker tožnik zaradi zdravstvenega stanja v spornem obdobju ni bil sposoben opravljati dela na delovnem mestu prokurist, voznik tovornega vozila, ključavničar v skrajšanem delovnem času, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 14. 3. 2011 in odločbo z dne 11. 2. 2011 ter ugotovilo, da je bil tožnik od 22. 1. 2011 do 20. 3. 2011 začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi posledic poškodbe izven dela.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Meni, da je sodišče napačno ocenilo, da tožnik dejansko opravlja zgolj delo voznika tovornjaka, pri tem pa ni zadostno upoštevalo dokaz, da je naziv tožnikovega delovnega mesta „prokurist, voznik TV, ključavničar“. Tožnik je v sodnem registru vpisan kot prokurist družbe in tako lahko opravlja vsa dejanja, ki sodijo v pravno sposobnost družbe, razen odsvojitev in obremenitev nepremičnin. Ker je v spornem obdobju direktorica družbe opravljala tudi vožnje, je logično, da je v tem času poslovanje družbe vodil prokurist – kar je tudi njegova naloga in dolžnost in nenazadnje glede na lastništvo, njegov interes. Iz mnenja sodnega izvedenca MDPŠ izhaja, da tožnik v spornem obdobju za delo voznika tovornjaka ni bil zmožen, bi pa bil zmožen opravljati drugo, pretežno sedeže delo z malo hoje. Tožnik je imel v spornem obdobju s strani toženke priznan bolniški stalež v skrajšanem delovnem času.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke, v katerem navaja, da meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njegovo nezmožnost za delo v spornem obdobju, nadalje, da opravlja delo voznika tovornega vozila, čeprav je v opisu delovnega mesta zapisano, da je zaposlen na delovnem mestu kot voznik, ključavničar in prokurist, kar izhaja iz dejstva, da je po poklicu izšolan ključavničar, delo voznika tovornega vozila pa opravlja izključno zaradi vnaprej utečenega in dogovorjenega dela, kot prokurist pa je napisan samo zaradi lastništva podjetja. Že na obravnavi je povedal, da delo prokurista opravlja 5 minut na leto in to po telefonu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.36/2004 s spremembami) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 3. 2011 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovane zdravnice z dne 11. 2. 2011. S slednjo je ta odločila, da je tožnik od 22. 1. 2011 do 4. 3. 2011 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe izven dela.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter pridobljenem dopolnilnem izvedenskem mnenju zdravstvene komisije toženca z dne 7. 12. 2011 in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za medicino delo, prometa in športa A.B. z dne 15. 3. 2012 ter dodatnem ustnem zaslišanju zadnje navedenega izvedenca na glavni obravnavi dne 31. 5. 2012 ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je zaposlen v podjetju A. d.o.o. kot prokurist, voznik tovornega vozila in ključavničar. Dne 11. 2. 2010 se je poškodoval pri delu, ko je na kamionu odstranjeval sneg. Pri tem si je zdrobil koleno. Zaradi posledic te poškodbe je bil več ali manj v bolniškem staležu s prekinitvami. Tožnikova osebna zdravnica je dne 3. 2. 2011 podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Toženka je odločila, da je tožnik od 22. 1. 2011 do 4. 3. 2011 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Zdravstvena komisija, ki je obravnavala tožnikovo pritožbo je presodila, da je gibanje v okviru tožnikovega delovnega mesta, pri katerem gre večinoma za sedenje in občasno pritiskanje na nožne komande za okrepitev kvadricepsov v okviru 4 urnega dela, za tožnika zdravilno. Zato je menila, da je tožnik za svoje delo voznik tovornega vozila in ključavničar zmožen v skrajšanem delovnem času po 4 ure. Sodni izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa je ocenil, da je bil tožnik v spornem obdobju od 22. 1. 2011 do 20. 3. 2011 nezmožen za svoje delo – voznik tovornjaka C, E kategorije. Tudi nezmožen za delo v skrajšanem 4 urnem delovnem času, kar je tudi ustrezno obrazložil. Ocenil je, da bi bil zmožen za drugo ustrezno delo, pretežno sedeče delo z malo hoje, brez hoje po neravnem in spolzkem terenu, brez poklekanja ali počepanja ter brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen oziroma dela na višini. Takega dela v tožnikovem poklicu ni, zato je menil, da je v zahtevanem obdobju upravičen do bolniškega staleža v polnem delovnem času, kot so enako menili tudi specialisti travmatologi. Sodni izvedenec je svoje mnenje podrobneje obrazložil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo.

Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izvedenec in sodišče ocenjevalo delo tožnika kot delo voznika tovornjaka, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnik tudi prokurist pri podjetju, v katerem ima sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem toženke ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikovo delo poklicni voznik ter da dela, ki ga opravi kot prokurist ni toliko, da bi ga lahko opravljal 4 ure dnevno. Tožnik je na glavni obravnavi tudi pojasnil, da podjetje v katerem je prokurist, sklepa posle praviloma v mesecu januarju za celotno leto in pri tem traja obseg tega dela 10 minut. Na podlagi do sedaj navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da dela in naloge tožnika, ki jih ta opravlja kot voznik, predstavljajo bistveno vsebino del tožnika v okviru delovnega mesta oziroma vrste del, tako da tožnik ni sposoben opravljati svojega, konkretnega dela, to je dela na delovnem mestu prokurist, voznik tovornega vozila, ključavničar, saj to ne dopušča njegovo zdravstveno stanje, ki je posledica nezgode z dne 11. 2. 2010. Obseg del, ki jih opravlja tožnik kot prokurist je zanemarljiv.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ob zgoraj navedenem ugotovljenem dejanskem stanju in sicer določila Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami). ZZVZZ v 80. in 81. členu določa pristojnosti osebnega in imenovanega zdravnika, v 82. členu pa pristojnosti zdravstvene komisije. V skladu s Pravili se pravica do nadomestila plače veže na ugotovitev osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da zavarovanec ni sposoben opravljati svojega dela (drugi odstavek 137. člena in 232. člen Pravil), kar pomeni, da se začasna zadržanost z dela veže tako na ugotovitev zdravstvenega stanja zavarovanca, kot ugotovitev, ali je na to zdravstveno sposoben oziroma ni sposoben opravljati svojega, to je konkretnega dela (del) delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.