Jedro

Pritožnica se smiselno sklicuje na svojo spoznavno stisko in vsaj načelno je mogoče sprejeti njeno stališče, da ne pozna vseh dejstev in dokazov, ki bi jih morala zatrjevati oziroma predložiti v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena. Vendar pa indici, ki na katere se je sklicevala, ne zadoščajo za sum, da je tožena stranka opustila ukrepe iz varstva pri delu. Nasprotno, zbrano gradivo v spisu ne daje opore za njeno tezo o poledici kot vzroku za poškodbo. Višje sodišče zato sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati opustitvi ukrepov, ki so odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 16.646,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2020 do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.119,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni v korist tožeče stranke in toženi stranki naloži v povračilo vse priglašene pravdne in pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, ker se je dne 7. 12. 2017 pri opravljanju dela poškodovala njena zavarovanka A. A., zaposlena kot patronažna sestra pri toženi stranki. A. A. se je tega dne odpravljala na patronažni obisk in ko se je pred ZD Ljubljana - Enota ... približevala avtomobilu, parkiranem na sredini parkirišča, ji je zaradi poledice spodrsnilo tako, da je padla in si poškodovala desno ramo. Zaradi poškodbe je bila nezmožna za delo od 7. 12. 2017 do 15. 9. 2018. Tožeči stranki je bila povzročena škoda, ki jo predstavljajo stroški zdravljenja in stroški nadomestila plače, kar na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) uveljavlja od tožene stranke, saj ta kot delodajalec ni storil vsega, kar se od njega zahteva za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.1

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni kršila predpisov iz varstva pri delu oziroma drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje se sicer strinja, da mora tožena stranka v zimskem času poskrbeti za redno odstranjevanje novozapadlega snega in za posipavanje ledenih površin s soljo oziroma z drugimi sredstvi, da prepreči poledico na pohodnih površinah. Vendar A. A. v svoji izjavi ni krivila poledice, niti ni navedla, da bi bila površina, po kateri je hodila, poledenela. Svoj padec je pripisala „spletu okoliščin“. Ob dejstvu, da je kratek čas pred tem že prehodila prav isto pot od avtomobila do stavbe, je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da je A. A., ki je (morebiti tudi hitela) pač nerodno stopila, bila premalo pazljiva, mogoče tudi zato, ker je na poti nazaj v avto (v kovčku) nosila še opremo oziroma material za opravljanje patronažne službe, česar pa je bila sicer na svojem delovnem mestu vajena. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni realno pričakovati od tožene stranke, da bi morala poskrbeti za popolnoma suho pot do parkirišča oziroma vse pohodne površine okoli stavbe, saj mora v zimskem času vsakdo pričakovati mokro površino, ki je zaradi nižjih temperatur lahko tudi spolzka, ne da bi bila konkretno poledenela. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je šlo za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati opustitvi ukrepov iz varstva pri delu.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z logično razlago prvostopenjskega sodišča, da je neživljenjsko pričakovati, da bo v zimskih razmerah parkirišče očiščeno do te mere, da bodo zagotovljene enake okoliščine, kot v ugodnejših obdobjih. Sodna praksa je glede obstoja protipravnosti kot izhodišče izoblikovala stališče, da v zimskem času ni mogoče vsak trenutek pričakovati enake očiščenosti pohodnih površin kot v razmerah povsem brez snega in da ni mogoče zahtevati, da se na vsakem delu in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje ter da se od povprečno skrbne odrasle osebe pričakuje, da pri hoji ravna skrbno in previdno ter zna oceniti stanje pohodne površine glede na razmere, ki vladajo v okolici.2 Ravnanje oziroma hoja v zimskih razmerah zato terja še posebno previdnost. Navedeno v konkretnem primeru še zlasti velja ob upoštevanju dejstva, da so bile razmere delavki na tem parkirišču poznane, saj je tega dne le kratek čas pred poškodbo že prehodila prav isto pot od avtomobila do stavbe.

8. Pritožnica navaja, da je poleg pogodbenega partnerja za vzdrževanje parkirnih površin odgovoren tudi vzdrževalec tožene stranke (hišnik), ki dnevno preverja stanje in po potrebi posuje parkirišče, kot je predvideno v Okvirnem sporazumu in v Oceni tveganja v razdelku Ostala področja tveganja kot tudi v e-mailih B. B. za C. C. Tožeča stranka je toženo stranko pozvala k predložitvi evidence posipanja s strani vzdrževalca tožene stranke, vendar tožena stranka tega ni storila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v dokaz ustreznega posipanja parkirišča predlagano zaslišanje priče, omenjenega hišnika, sodišče pa dokaza ni izvedlo, kar ni bilo problematizirano. Pritožbeni očitek se nanaša na opustitev predložitve (pisne) evidence. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi če bi se izkazalo, da tožena stranka ni vodila evidence o posipanju, to še ne bi pomenilo, da hišnik ni dnevno preverjal stanja in po potrebi posipal parkirišča. V tem pogledu se pokaže izostanek evidence kot indic, ki sam po sebi še ne bi mogel spremeniti odločitve sodišča. 9. Pritožnica opozarja, da se je pri svojem zatrjevanju oprla na listine v spisu, iz katerih izhaja, da je bila površina drseča (zapisnik S. št. 1213/17) oziroma da so bila tla spolzka (e-mail z dne 6. 3. 2019 od tajništva za D. D.) ter se sklicevala na vremenske razmere. Opozorila je na judikat opr. št. II Cp 411/2021, v katerem je pojasnjeno, da tožeča stranka ne more poznati vseh dejstev, pomembno pa je, da zatrjuje osnovni očitek, to pa je v konkretnem primeru opustitev posipanja.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki o vremenskih razmerah v spisu ne potrjujejo, da je šlo za ekstremne razmere, ki terjajo izredno ukrepanje. Čeprav drži, da je tožena stranka dolžna skrbeti za ustrezno vzdrževanje parkirnih površin, pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da drseča oziroma spolzka površina na določenem mestu še ne pomeni, da gre za neočiščen sneg ali led oziroma poledenelo površino. Če pa je šlo zgolj za posamezne zaplate in ne za večje neočiščene površine, je nerealno in v praksi tudi neizvedljivo pričakovati, da bi morala tožena stranka odstraniti prav vsako zaplato na parkirišču. 11. Pritožnica se smiselno sklicuje na svojo spoznavno stisko in vsaj načelno je mogoče sprejeti njeno stališče, da ne pozna vseh dejstev in dokazov, ki bi jih morala zatrjevati oziroma predložiti v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena. Vendar pa indici, ki na katere se je sklicevala, ne zadoščajo za sum, da je tožena stranka opustila ukrepe iz varstva pri delu. Nasprotno, zbrano gradivo v spisu ne daje opore za njeno tezo o poledici kot vzroku za poškodbo. Višje sodišče zato sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati opustitvi ukrepov, ki so odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

12. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožene stranke. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in toženi stranki priznalo 625 točk po OT za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV. Tako odmerjeni pritožbeni stroški znašajo 466,65 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 ZZVZZ v prvem odstavku 87. člena določa, da ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. 2 Prim. VSL sklep II Cp 938/2019.