Jedro

Tožeča stranka bi morala sprejeti poseben akt, vezan na potrebne ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov nevarnih snovi na zdravje delavcev, v okviru katerega bi morala določiti vrsto ukrepov in v zvezi s tem določiti potrebno količino in kakovost blaga (npr. popitega mleka ali druge osvežilne pijače) in storitev na posameznega delavca.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. ... z dne 16. 7. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 12. 11. 1996, s katero se je tožniku kot davčnemu zavezancu od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1995, ugotovila davčna osnova 5,380.716,00 SIT ter odmeril davek iz dejavnosti v višini 1,345.670,00 SIT. Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo v celoti zavrnila. Navedla je, da je zavezanec v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti livarstvo za leto 1995 napovedal 12,378.742,00 SIT prihodkov, 8,785.651,00 SIT odhodkov in 3,593.091,00 SIT dobička. V odmernem postopku pa je davčni organ ugotovil 12,378.742,00 SIT prihodka, 5,430.743,00 SIT odhodka in 6,947.999,00 SIT dobička, zmanjšanega za izplačila iz dobička v višini 16.200,00 SIT. Zavezancu je bila znižana davčna osnova za pokrivanje izgube iz let 1993 in 1994 v višini 309.100,00 SIT, za vlaganje lastnih sredstev v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev v višini 693.180,00 SIT, za investiran znesek v opredmetena osnovna sredstva v višini 245.700,00 SIT in za novozaposlene delavce in pripravnike v višini 50 % izplačanih plač v višini 303.103,00 SIT. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, ko tožniku ni priznal stroškov nakupa verig za avto in stroškov popravila avtomobila ter stroškov za elektriko v višini 5,870,00 SIT, pravilna. Enako velja za stroške za nabavo mleka in osvežilnih pijač. Tožniku tudi ne gre strošek plačila PTT storitev v znesku 4.872 SIT, ker ga je uveljavil na naslovu v C, njegov sedež pa je v D. Prav tako je pravilna odločitev prvostopnega organa, ko tožniku ni priznal nakupa hišne govorilne naprave v višini 16.941,00 SIT. Tudi nakup električnega materiala v višini 140.520,00 SIT pravilno ni bil priznan, saj ni bil izkazan namen uporabe tega materiala za potrebe dejavnosti. Stroški iz naslova reprezentance v višini 427.828,00 SIT so pretirani. Knjiženi stroški za nabavo kave in alkoholnih pijač v omenjenem znesku so bili priznani le v višini 70 % od prvega knjiženja in znašajo 86.550,00 SIT. Prav tako tožnik ne izkazuje verodostojne listine za obračunavanje amortizacije osnovnih sredstev v višini 1,266.140,00 SIT. Tožena stranka pri tem citira 41. in 43. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 - 7/95), Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 - 34/96) oziroma njegov 11. in 12. člen in Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavi letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95).

Tožeča stranka se s tako odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je inšpekcijski organ pri tožeči stranki opravil celostni pregled poslovne dokumentacije za leto 1995 na osnovi česar je dne 14. 10. 1996 izdal zapisnik. Davčni organ je tožeči stranki nato izdal odločbo o odmeri davkov od dohodka iz dejavnosti z dne 12. 11. 1996, v kateri je določil višjo davčno osnovo od prvotno obračunane in od nje obračunal davek. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je štela, da tožeča stranka ni mogla amortizirati osnovnih sredstev, ki jih je pridobila na podlagi darilne pogodbe od svojega očeta, ker ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da so ji bila navedena sredstva podarjena. Nadalje meni, da je davčni organ pri izdaji odločbe zagrešil tudi bistvene kršitve davčnega in upravnega postopka, saj je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedel, da stroški nakupa hišne govorilne naprave niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti. Davčni organ bi moral tožeči stranki priznati tudi stroške telefona v njegovi poslovni enoti C. Nadalje strokovna pravila iz področja varstva pri delu nalagajo delodajalcem, da morajo zaposlenim v livarstvu omogočiti uživanje zadostnih količin mleka in ostalih tekočin, ki vežejo nase nevarne snovi, prisotne v proizvodnji oziroma ki omogočajo hitro izločanje takšnih snovi iz telesa delavcev. Napačen je zaključek davčnega organa, da delodajalec takšne obveznosti glede varovanja zdravja delavcev ni imel opredeljene v pogodbah o zaposlitvi oziroma drugih splošnih aktih. V pogodbi o zaposlitvi je bilo izrecno določeno, da je delodajalec dolžan spoštovati vse pravice delodajemalca, ki so bile določene v veljavni delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, ki zavezujejo delodajalca. Kolektivna pogodba za metalurško dejavnost izrecno navaja, da so delodajalci dolžni zagotoviti vse potrebne ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov nevarnih snovi na zdravje delavcev. Konkretni vplivi zagotavljanja varstva so določeni s strokovnimi pravili. Davčni organ je tožeči stranki tudi povsem arbitrarno znižal stroške reprezentance, pri čemer svoje ocene ni obrazložil. Tudi obvestilo o stanju dolga za električno energijo, na podlagi katerega je tožeča stranka plačala zaostale stroške porabljene električne energije, bi moral biti davčno priznan strošek. Tožeči stranki nadalje tudi niso bili priznani stroški nakupa verig za avtomobil in stroški popravila avtomobila, ker avtomobil ni bil voden med osnovnimi sredstvi. Davčni organ pa bi moral ugotoviti, ali je tožeča stranka za opravljanje svoje dejavnosti potrebovala tudi verige za avtomobil. V postopku inšpiciranja pa tudi niso bila v celoti upoštevana dejstva in okoliščine, predlogi in ponujeni dokazi, ki so jih pooblaščene odgovorne osebe pritožitelja v smislu 139. in 140. člena Zakona o upravnem postopku v času inšpiciranja predlagale davčnemu organu. Zaradi navedenega je davčni organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba tožeče stranke neutemeljena iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve njene odločbe. Zato predlaga, naj sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je deloma utemeljena.

Sodišče se strinja z vsemi razlogi izpodbijane odločbe, razen tistih, ki se nanašajo na nepriznanje stroškov, povezanih z nakupom hišne govorilne naprave. Sodišče se zato v izogib ponavljanju, na razloge izpodbijane odločbe, s katerimi se strinja, sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Tožnik trdi, da je osnovna sredstva (stroje) pridobil na podlagi darilne pogodbe od svojega očeta, pri čemer ni sporno, da kakršnekoli listine o pridobitvi, nima. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavi letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95) in ki ima podlago v 74. členu ZGD-ja, 41. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 - 95) in 9. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, 72/93), določa osnovo za obračun amortizacije. Predpostavlja, da lahko podjetnik pridobi osnovno sredstvo tudi z darilno pogodbo. Pri tem je dokument o pridobitvi davčna osnova iz darilne pogodbe. Za potrebe osnove za obračun amortizacije torej niso relevantna določila ODZ-ja oziroma OZ-ja. Obstojati mora ustrezen dokument, s katerim pa tožnik ne razpolaga. To pa v skladu z omenjenim 25. členom Pravilnika tudi ni cenitev po sodno zapriseženem cenilcu, na katerega se tožnik sklicuje.

Zakon o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 32/74), ki je v spornem času veljal, v svojem 4. členu določa, da morajo za zagotavljanje pravic do varstva pri delu ter za varno delovno okolje in delovne razmere skrbeti delavci z določanjem varstvenih ukrepov in normativov, z urejanjem varstva pri delu in organiziranjem službe varstva pri delu, s splošnimi akti in s takšnim organiziranjem in izvajanjem delovnega procesa, v katerem so zajeti varstveni ukrepi in normativi kot sestavni del tega procesa ter z izvajanjem predpisov varstva pri delu. Pri tem samostojni obrtnik in drugi zasebni delodajalci morajo zagotoviti varstvo pri delu svojih delavcev na podlagi kolektivne pogodbe, ki mora biti v skladu z določbami tega zakona in drugih predpisov o varstvu pri delu. Relevantna pogodba je pri tem Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/1991). 36. - 38. členi omenjene pogodbe določajo varstvo pri delu in varstvo okolja kot posebno varstvo delavcev. Delodajalci kot odgovorni nosilci varnega dela morajo pri tem med drugim zmanjšati tudi škodljive vplive na zdravje delavca. V primeru najtežjih delovnih pogojev in zdravju škodljivih vplivov delovnega okolja pa je treba sprejeti program za njihovo sanacijo in izboljšanje. Tožena stranka ima torej prav, ko smiselno trdi, da izjava o varnosti, na katero se sklicuje tožnik, ne zadostuje. Tožeča stranka bi morala sprejeti poseben akt, vezan na potrebne ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov nevarnih snovi na zdravje delavcev, v okviru katerega bi morala določiti vrsto ukrepov in v zvezi s tem določiti potrebno količino in kakovost blaga (npr. popitega mleka ali druge osvežilne pijače) in storitev na posameznega delavca. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke, da glede na slednje, tožnik ni izkazal, da stroški nakupa mleka oziroma pijače predstavljajo neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti po 1. odstavku 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Tožnik je tisti, ki mora v smislu 15. člena Zakona o dohodnini, predložiti za svoje trditve ustrezne dokaze.

Tudi stroški telefona na naslovu v Ljubljani, ob dejstvu da ima tožnik poslovni sedež v D, tožniku pravilno niso bili priznani. Sporna telefonska številka, navedena na dopisih in ostalem kontaktnem materialu tožeče stranke, ni verodostojna knjigovodska listina na podlagi računovodskega standarda 21. Smiselno enako velja tudi za stroške reprezentance. V smislu 2. odstavka 24. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb se za reprezentančne stroške po tem zakonu šteje nakup ali poraba lastnih proizvodov, blaga in storitev za reprezentačne namene, ki nastanejo v razmerjih s poslovnimi partnerji. Tožnik verodostojnih listin, ki bi dokazovali, da so reprezentančni stroški nastali v razmerjih s poslovnimi partnerji, ne pa na primer v notranjem razmerju davčnega zavezanca, ni predložil. S tem ko mu je tožena stranka ne glede na to priznala kot reprezentančni strošek del uveljavljenega zneska, ni ravnala v njegovo škodo.

Sodišče se strinja tudi z razlogovanjem tožene stranke, da obvestilo o stanju dolga za električno energijo ni verodostojna listina v smislu Slovenskega računovodskega standarda 21. Zato ga kot strošek ni bilo mogoče upoštevati. V smislu 43. člena Zakona o dohodnini se zasebniku za uporabo motornega vozila, ki ga nima pisanega med osnovnimi sredstvi, lahko priznajo le stroški v višini kilometrine v skladu s predpisom Vlade Republike Slovenije. Tožena stranka je zato uveljavljene stroške nakupa verig za avtomobil in stroške popravila avtomobila, pravilno zavrnila.

Strinja pa se sodišče z navedbo tožnika, da je tožena stranka v svoji odločbi zgolj pavšalno navedla, da stroški nakupa hišne govorilne naprave niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti. Tožnik je že v svoji pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa navedel, da je hišno govorilno napravo nabavil zaradi kontroliranega vstopa v proizvodne prostore in s tem varovanja pred konkurenco. Tožena stranka se do slednjega ni opredelila, pač pa je le citirala zakonsko podlago (12. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb), ki pa je le pravna podlaga za presojo, ali se omenjeni strošek prizna med davčno priznane odhodke davčnega zavezanca ali ne. Ker odločba tožene stranke o tem nima dejanskih razlogov, je ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je odločba, izdana tožniku enovita, njena delna odprava ni možna. Sodišče je moralo zato izpodbijano odločbo odpraviti v celoti, ne glede na to, da je sporen le njen manjši del. V ponovljenem postopku naj tožena stranka ponovno presodi, ali hišna govorilna naprava lahko predstavlja davčno priznan odhodek v smislu 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb ter ga tudi ustrezno obrazloži. Ob tem naj, upoštevaje odločbo US v korist tožeče stranke preudari še, ali bi bilo odhodke mogoče davčno priznati na podlagi 12. člena ZDDPO-1 (Uradni list RS, št. 40/2004).