Jedro

Tožnik, ki je z negativno vrednostno oceno v svoji vlogi žalil dostojanstvo vrhovnih sodnikov v zvezi z njihovim delom, je s tem žalil Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sodišča sploh, saj jim je skušal jemati ugled in širiti negativno razpoloženje do sodstva.

Tožnik je zapisal žalitev kot tožeča stranka, toda po poklicu je pravni strokovnjak in odvetnik. Zato mora poznati določila Zakona o odvetništvu, Statuta odvetniške zbornice in Kodeksa odvetniške zbornice, ki mu nalagajo, da mora pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike, pri opravljanju odvetniškega poklica pa se mora obnašati in izražati primerno in ne žaljivo. Načela in pravila, po katerih se morajo ravnati odvetniki pri opravljanju svojega poklica, so natančneje opredeljena v Kodeksu etike.

Izrek

Tožnik S. V. M. se za žalitev sodišča v vlogi z dne 12.10.2001 kaznuje z denarno kaznijo 250.000 SIT (z besedo dvesto petdeset tisoč tolarjev). Izrečeno denarno kazen mora plačati na depozitni račun Okrožnega sodišča v Mariboru št... v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Tožnik je v predlogu za obnovo postopka v pravnomočno končani pravdni zadevi predlagal delegacijo pristojnosti drugemu sodišču. V predlogu za delegacijo pristojnosti je predlagal tudi izločitev dveh vrhovnih sodnic in treh vrhovnih sodnikov, ki so sodelovali pri izdaji sodbe pod opr. št. II Ips 531/2000 "ker ni pričakovati, da bi drugič odločali zakonito in da bi se dotlej naučili osnovnih računskih operacij in procentnega računa, kar mora znati vsak osnovnošolec, gre torej za pomanjkanje morale in ne pomanjkanje znanja matematike in poznavanja predpisov".

Po prvem odstavku 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Žalitev je napad na čast in dobro ime druge osebe, ki je izražena v obliki žaljive vrednostne ocene. Tožnik v vlogi vrhovnim sodnikom, katerih izločitev zahteva, očita "pomanjkanje morale", zaradi katerega "ni pričakovati, da bi drugič odločali zakonito". Očitek je podkrepljen z besedilom, ki je na videz protislovno, a pri pozornem branju popolnoma jasno: izločevani vrhovni sodniki tudi drugič ne bi odločili zakonito - in to ne zaradi pomanjkanja znanja matematike in poznavanja predpisov, temveč zato, ker zaradi pomanjkanja morale tudi drugič ne bi hoteli upoštevati niti osnovnih računskih operacij in procentnega računa, kar mora znati vsak osnovnošolec. Žaljiva je že gola trditev, da vrhovni sodniki zaradi pomanjkanja morale ne sodijo zakonito, še bolj žaljiva pa je razlaga, ki jo je zapisal tožnik.

Tožnik, ki je z negativno vrednostno oceno v svoji vlogi žalil dostojanstvo vrhovnih sodnikov v zvezi z njihovim delom, je s tem žalil Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sodišča sploh, saj jim je skušal jemati ugled in širiti negativno razpoloženje do sodstva. To njegovo ravnanje terja ukrep v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPP, zato mu je sodišče izreklo denarno kazen na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP, po katerem je mogoče fizični osebi izreči denarno kazen do 300.000 tolarjev. Tožnik je zapisal žaljitev kot tožeča stranka, toda po poklicu je pravni strokovnjak in odvetnik. Zato mora poznati določila Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in 24/2001), Statuta odvetniške zbornice (Statut, Ur. l. RS, št. 15/94) in Kodeksa odvetniške zbornice, ki mu nalagajo, da mora pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike, pri opravljanju odvetniškega poklica pa se mora obnašati in izražati primerno in ne žaljivo. Načela in pravila, po katerih se morajo ravnati odvetniki pri opravljanju svojega poklica, so natančneje opredeljena v Kodeksu etike. Tu so posebej poudarjena pravila o lepem vedenju, splošni pravniški kulturi v poklicnem delu, njegovih nastopih, vlogah, govorih ter stikih s strankami in kolegi ter sodnimi in drugimi organi. Dejstvo, da je tožnik pravni strokovnjak, mu omogoča, da sam neposredno vlaga različne predloge na sodišče, zato se mora zavedati svojega ravnanja. Glede na to se je sodišče odločilo, da je primerna izrečena kazen v znesku 250.000 tolarjev. Rok za plačilo kazni je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa, da ta ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 3 mesecev.