Jedro

Kadar je delo delavca v proizvodnji sestavljeno iz normiranega in nenormiranega dela, je potrebno upoštevati rezultate dela obeh vrst dela skupaj, ne le efektivnih ur, ko delavec dela na normiranih delih. Šteje se, da pričakovani rezultati dela niso doseženi, če je delavec na normiranih delih dosegal bistveno nižje rezultate od pričakovanih, čeprav so bili rezultati delavca na nenormiranih delih ustrezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (1. in 3. tč. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice R. H., da se razveljavijo sklepi z dne 30.8.1994, 15.11.1994, 10.2.1995 in 11.4.1995 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati delovno razmerje za čas od 11.12.1994 do 15.5.1995 in za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z nadomestilom plače na delovnem mestu "adjustiranje v dodelavi 1", 3. skupina zahtevnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, plačati vse prispevke in davke, jo za ta čas prijaviti v zavarovanje in delovno dobo vpisati v delovno knjižico, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). V presežku je reintegracijski zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 51.919,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.11.2002 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (1. in 3. točka izreka ter zavrnilni del odločitve o stroških postopka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica delala v ocenjevalnem obdobju normirana dela 27 dni, 21 dni pa je delala na nenormiranih delih, ko so ji bili priznani 100% rezultati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno samo zaključilo, kot da je tožena stranka tožnico spremljala 48 dni in da naj bi v tem obdobju dosegla 82,26% rezultat. Tega tožena stranka ni ugotavljala, saj je spremljala delo tožnice le 27 dni, takšno razdobje izhaja tudi iz vseh listin tožene stranke. Prvostopno sodišče ne bi smelo samo ocenjevati tožnice, temveč bi lahko presojalo le pravilnost ocenjevanja tožene stranke. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica delala po normi od maja do julija 1994 skupaj 217 ur, ker je bila delovna obveznost za tožnico 520 ur, kot izhaja iz plačilnih list, je jasno, da je delala po normi bistveno manj kot polovico delovnega časa, ki je znašal 26 ur. Sodišče prve stopnje bi, glede na navodila pritožbenega sodišča, moralo ugotoviti, da tožnica ni delala po normi polovice delovnega časa, ampak bistveno manj, vendar je zmotno štelo, da je mogoče šteti nenormirana dela kot da bi tožnica delala na normo. To je v nasprotju z navedbami tožene stranke in v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi, predvsem listinskimi. Sodišče je tudi zmotno štelo, da bi za tožnico prišlo v poštev le lažje delo. Moralo bi ugotavljati, ali je bilo za tožnico prosto drugo ustrezno, ne pa lažje delo, saj je tožnica sama navajala in predložila tudi dokaze, da je bila uspešna delavka na prejšnjem delovnem mestu, ki ga tožena stranka šteje celo za bolj zahtevno delo. Iz listin tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka potrebovala nekatere delavce na delovnih mestih, na katerih bi lahko delala tudi tožnica, česar pa sodišče ni preverilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr.št. Pdp 321/2000 z dne 1.3.2002. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja naslednje: Že v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu je VDSS zavzelo stališče glede ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela po 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) ter po 9. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93 - SKPG) v primeru, kadar je delo delavca v proizvodnji sestavljeno iz normiranega in nenormiranega dela. V takšnem primeru je potrebno upoštevati rezultate dela obeh vrst dela skupaj, ne le efektivnih ur, ko delavec dela na normiranih delih. Šteje se, da pričakovani rezultati dela niso doseženi, če je delavec na normiranih delih dosegal bistveno nižje rezultate od pričakovanih, čeprav so bili rezultati delavca na nenormiranih delih ustrezni. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svojega sklepa ni navedlo, da bi moral delavec delati normirana dela najmanj polovico delovnega časa, kot to zmotno interpretira pritožba. V obravnavanem primeru pa je celo ta pogoj izpolnjen, saj je tožnica delala na normiranih delih 27 delovnih dni, na nenormiranih delih pa 21 dni v celotnem ocenjevalnem obdobju.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča je sodišče prve stopnje preverilo rezultate tožničinega dela v obdobju, ko je tožena stranka spremljala njeno delo, to je od 1.5.1994 do 15.7.1994 (54 delovnih dni). V tem času je bila tožnica odsotna šest delovnih dni zaradi bolniškega staleža, tako da je delo opravljala 48 delovnih dni. Zato je zaključek, da določba 1. odstavka 9. člena SKPG ni bila kršena, pravilen. Zbrana dokumentacija namreč izkazuje tožničino uspešnost pri delu za obdobje več kot 30 dni dejanske prisotnosti na delu. Sodišče prve stopnje ni na novo ocenjevalo rezultatov tožničinega dela v tem obdobju, kot zmotno meni pritožba, ampak je le preverilo pravilnost ocenjevanja tožene stranke. Preverilo je, kakšni so bili tožničini rezultati dela na normiranih in kakšni na nenormiranih delih, izvedene dokaze pa je ocenilo pravilno. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih izvedeni dokazi potrjujejo, pa tudi z zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi. Tožnica je v 27 dneh, ko je opravljala normirano delo, dosegala normo povprečno 68,46 %, kar bistveno odstopa od pričakovanih (100 %) rezultatov ter od doseženih rezultatov drugih delavk, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z izračunom povprečnih rezultatov ob upoštevanju normiranega in nenormiranega dela v ocenjevalnem obdobju, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, ki je štelo, da so rezultati tožničinega dela 82,26% od pričakovanih. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve, da za tožnico ni bilo na razpolago drugega primernega dela, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbo 1. odstavka 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. RS št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), po katerem lahko delavcu, za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, preneha delovno razmerje le pod pogojem, da ni delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovemu znanju in zmožnosti, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali je tožena stranka citirano določbo spoštovala in ugotovilo, da bi tožnica kot nekvalificirana delavka lahko opravljala dela čistilke, ta dela pa niso bila prosta, poleg tega pa se je v tem času tudi sicer že zmanjševalo število zaposlenih pri toženi stranki. Tudi pritožbeni očitki v zvezi s tem vprašanjem so torej neutemeljeni. Iz vsega navedenega izhaja, da so izpodbijani sklepi o prenehanju delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela zakoniti, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njihovo razveljavitev, kakor tudi reintegracijski ter reparacijski zahtevek za obdobje po 16.5.1995. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).