Jedro

Po mnenju sodnega izvedenca je bil tožnik v spornem obdobju s psihiatričnega vidika zmožen za delo s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, zaradi telesnih težav pa je bil začasno nezmožen za delo še za preostale štiri ure dnevno. Ker se je toženec z mnenjem, da je bil s psihiatričnega vidika zmožen za delo štiri ure dnevno, strinjal, glede nezmožnosti zaradi telesnih težav pa ni imel pripomb in ni predlagal zaslišanja izvedenca, v pritožbenem postopku nejasnosti v izvedenskem mnenju ne more več uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2010. V odločbi št. ... z dne 21. 7. 2010 pa je v prvem odstavku izreka odpravilo drugi stavek. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške zastopanja v višini 423,00 EUR v roku 8 dni na transakcijski račun Delovnega sodišča v M....

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje zaključku izvedenca, da je bil tožnik v času od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 nezmožen za delo, niti ni nasprotovala. Takšna presoja navedb tožene stranke ni pravilna, saj s tem, ko je tožena stranka navedla, da se strinja z izvedenskim mnenjem v delu, kjer je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v psihiatričnem smislu v času od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 sposoben za svoje delo pomeni, da se je tožena stranka strinjala z izvedenskim mnenjem samo v tem delu, ne pa tudi v preostalem delu. V primeru, da bi se strinjala tudi s preostalim delom, torej da je bil tožnik v spornem obdobju nesposoben za delo, bi prišla sama s seboj v nasprotje. Ugotovitev, zakaj je bil tožniku nadalje odobren bolniški stalež, ni bila naloga izvedenca. Nikakor pa ne more biti razlog za priznanje začasne nezmožnosti za delo ponovno odobren bolniški stalež s strani tožene stranke. Sklepanje sodišča, da je bil tožnik v spornem obdobju očitno nesposoben za delo zaradi telesnih težav, ker tako zaključuje izvedenec, je po mnenju tožene stranke napačno, saj gre za izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal jasno mnenje o tožnikovi zmožnosti za delo iz psihiatričnega vidika. Izvedenec je samo predvideval, da je bil tožnik v ponovno odobrenem bolniškem staležu s strani tožene stranke zaradi telesnih okvar in ne zaradi psihiatrične diagnoze. Sodišče bi moralo bolj natančno raziskati dejansko stanje, saj v primeru, če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln, ali pa sam s seboj v nasprotju (kar v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke je, saj izvedenec v prvem delu izvedenskega mnenja zaključuje, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za svoje delo iz psihiatričnega vidika, v drugem delu pa navaja, da je bil v spornem obdobju nezmožen za delo samo iz razloga, ker mu je bil kasneje odobren bolniški stalež od 4. 10. 2010 do 28. 7. 2011), mora sodišče te pomanjkljivost odpraviti tako, da najprej izvedenca zasliši, ali pa dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati vsa dejstva, tudi to, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je bil tožnik v spornem obdobju s psihiatričnega vidika sposoben za svoje delo v okviru omejitev, ki mu jih je dala invalidska komisija in tudi dejstvo, da je tožena stranka v tem delu izvedensko mnenje sprejela. Ker je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka nikjer ni navedla, tako kot to napačno navaja prvostopenjsko sodišče, da sprejema zaključek, da v spornem obdobju tožnik ni bil sposoben za delo zaradi psihiatričnih težav. Z ugotovitvijo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP) oziroma postopkovnih določb, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. V zadevi tudi ni podana kršitev po 15. točki 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe (10. točka) izhaja, da tožena stranka sprejema zaključek, da tožnik s psihiatričnega vidika ni bil nesposoben (ne pa sposoben) za delo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 7. 2010, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 13. 7. 2010 do 13. 8. 2010 začasno nezmožen za delo (bolezen) in od 14. 8. 2010 do 31. 8. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Od 1. 9. 2010 dalje pa zmožen za delo.

Tožnik je bil ponovno v bolniškem staležu od 4. 10. 2010 do 2. 11. 2010, ki mu je bil na to podaljšan oziroma odobren do 15. 4. 2011. V zadevi je sporno, ali je bil tožnik zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010. Vprašanje začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ter tudi sam postopek ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Skladno s prvim odstavkom 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna tudi imenovani zdravnik in zdravstvena komisija.

Iz obrazložitve izpodbijanih odločb tožene stranke izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu že vse od 23. 11. 2009 dalje. Do spornega obdobja je bil v staležu zaradi posledic prometne nesreče iz leta 2004, ko je utrpel zlom leve stegnenice, poškodbo križa ter bil na kolku tudi operativno zdravljen. Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot samostojni podjetnik (raznos časopisa in razvoz s.p.).

Ker se je tožnik v zvezi z zdravstvenim stanjem predvsem skliceval na izvide specialista psihiatra, je sodišče prve stopnje pridobilo psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo doc. dr. A.A., dr. med.. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja datiranega z dne 30. 10. 2011 izhaja, da je bil v psihiatričnem smislu tožnik od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 sposoben za delo v okviru omejitev, ki mu jih je dala invalidska komisija. Ker pa je bil zaradi iste duševne motnje v bolniškem staležu tudi v času od 4. 10. 2010 do 28. 7. 2011 je bil po mnenju sodnega izvedenca tudi v času od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 nezmožen za delo, kajti v nasprotnem primeru so odločitve povsem nelogične in strokovno neustrezne. Nesposoben za delo pa je bil zaradi telesnih okvar, ne pa zaradi duševnih. Na podano izvedensko mnenje tožnik ni podal pripomb, medtem, ko je tožena stranka sodišču sporočila, da se strinja z izvedenskim mnenjem v delu, kjer izvedenec navaja, da je bil tožnik v psihiatričnem smislu v času od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 sposoben za delo v okviru omejitev, ki mu jih je dala invalidska komisija. Tudi na glavni obravnavi nobena od strank na izvedensko mnenje ni podala dodatnih pripomb niti ni bilo predlagano zaslišanje sodnega izvedenca.

V tem primeru je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Mnenje sodnega izvedenca je potrebno tolmačiti upoštevaje druge listinske dokaze v spisu. Izvedenec tako glede psihiatričnega stanja navaja, da je bil tožnik v spornem obdobju glede psihiatričnega stanja zmožen za delo v okviru omejitev, ki mu jih je dala invalidska komisija. V spornem obdobju tožnik sploh še ni bil obravnavan na invalidski komisiji, ampak je bilo mnenje invalidske komisije I. stopnje podano šele 2. 2. 2011 ter mnenje invalidske komisije II. stopnje dne 16. 3. 2011 (priloga sodnega spisa A/5). Iz mnenja izhaja, da tožnik za delo ni več zmožen s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na delovnem mestu na katero je razporejen, to je „raznos časopisa in razvoz s.p.“. Na podlagi tega mnenja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pod št. … z dne 6. 4. 2011 izdal odločbo, s katero je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu na katero je razporejen, to je „raznos časopisa in razvoz s.p.“ s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 2. 2. 2011 dalje. Kot je to navedel tožnik na glavni obravnavi je zoper omenjeno odločbo vložil pritožbo. Ker tožnik v spornem obdobju še ni bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, je bil dolžan delo opravljati pod splošnimi pogoji. Upoštevaje izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki se sklicuje na mnenje invalidske komisije pa to pomeni, da je bil tožnik s psihiatričnega vidika v spornem obdobju zmožen opravljati delo le po 4 ure dnevno, saj izvedenec v izvedenskem mnenju izrecno navaja, da je bil tožnik zmožen za delo v okviru omejitev, kot so razvidne iz mnenja invalidske komisije. V nadaljevanju pa je izvedenec podal mnenje, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, vendar ne zaradi psihiatričnih težav, temveč zaradi telesnih težav. Torej za preostale 4 ure je po mnenju sodnega izvedenca obstajala začasna nezmožnost za delo zaradi telesnih težav. Na tako ugotovitev pa tožena stranka ni podala nobenih pripomb. V zvezi s podajanjem pripomb na izvedensko mnenje pritožbeno sodišče opozarja na določbo 286.a člena ZPP, na katerega je stranke v zvezi s podajanjem pripomb na poslano izvedensko mnenje pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni izkoristila možnosti, da bi pred sodiščem prve stopnje razčistila morebitne nejasnosti v izvedenskem mnenju, na katere se sklicuje šele v pritožbi. ZPP v 337. členu določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožena stranka takih razlogov niti ne navaja, kar pomeni, da pritožbeno sodišče novih dejstev oziroma novih dokazov (zaslišanje sodnega izvedenca), ki so bili podani šele v pritožbenem postopku in se nanašajo na vprašanje začasne nezmožnosti tožnika zaradi telesnih težav, ni smelo upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.