Jedro

Sporna je višina odškodnine za strah, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke tudi v preostalem delu zavrne in potrdi tudi v preostalem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje, glede odločitve o stroških pritožbenega postopka v sedmem odstavku izreka sodbe sodišča druge stopnje pa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 724,74 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 2.044,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožniku znesek 99.042,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je tožbeni zahtevek (to je še za plačilo 1.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2008 ter za plačilo 59,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2007) zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je: - pritožbi tožnika delno ugodilo glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; - pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu tako spremenilo, da se tožniku prisodi odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 67.000,00 EUR (torej se zavrne tožbeni zahtevek še za plačilo 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje); sicer pa je pritožbo zavrnilo in še v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 198/2013 z dne 3. 10. 2013 dopustilo revizijo v zvezi z vprašanjem, ali je višina odškodnine, prisojena s pravnomočno sodno odločbo, materialnopravno pravilna.

4. Tožnik vlaga dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer v zavrnilnem delu, kolikor je zavrnjen nadaljnji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 32.000,00 EUR s pripadki v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo nadaljnji tožnikov zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da sta obe sodišči nepravilno zavrnili nadaljnji zahtevek v višini 33.000,00 EUR. Gre za bistven odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in sicer še zlasti od naslednjih sodb: II Ips 25/95, II Ips 310/96, II Ips 327/2011, II Ips 412/2004, II Ips 440/97, II Ips 443/2007, II Ips 454/2001, II Ips 684/95, II Ips 723/2004 in II Ips 721/2006. Ravnali sta v nasprotju z določbama 179. in 182. člena OZ. S tem sta kršili tudi 14. člen in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisodilo odškodnino v znesku 30.000,00 EUR, v višjem znesku do zahtevanih 40.000,00 EUR pa jo je zavrnilo. Prenizko so ovrednotene ugotovitve izvedenca travmatologa in izvedenke dermatovenerologinje, iz katerih izhaja, da je utrpel zlom notranje grče desnega gležnja s premikom odlomkov, Sudeckov sindrom ali kompleksni regionalni bolečinski sindrom, kronični limfedem druge stopnje, kronično vnetje v pooperativni rani, depresivno dekompenzacijo in prilagoditveno motnjo, kar spada po Fišerjevi kvalifikaciji v peto skupino in gre za zelo hude primere poškodb in njihovih posledic. Po ugotovitvi izvedenca travmatologa je prestajal hude telesne bolečine 14 dni, srednje hude telesne bolečine pol leta, blage in stalne telesne bolečine eno leto, nato občasne blage telesne bolečine, ki jih ima še vedno in jih bo trpel tudi v prihodnje ves čas pri hoji na srednji razdalji, po dolgotrajnem sedenju, po daljši hoji, ob vseh okoliščinah, pri katerih prihaja do večjega otekanja desne spodnje okončine. Izpovedal je, da je neznosne bolečine prestajal pol leta tako, da ni mogel spati, pri čemer je tudi dobil tablete za spanje. Dobival je injekcije, tablete nalgesin forte in obkladke. Tudi ni upoštevano mnenje izvedenke dermatovenorologinje, ki je ugotovila, da je tožnik zaradi Sudeckovega sindroma in kroničnega limfedema prestajal hude stalne bolečine 14 dni, srednje hude stalne bolečine 7 mesecev, blage stalne bolečine 20 mesecev, blage občasne bolečine ves ostali čas zdravljenja. Telesne bolečine se bodo pojavljale do konca življenja in sicer sprva zaradi pritiska otekline, nato pa zaradi pritiska veziva (fibroze). Izvedenka je pojasnila, da določeni znaki že nakazujejo na prehod na tretjo končno stopnjo limfedema. Tako bodo bolečine stalne, občasno pa bo lahko imel tudi srednje hude telesne bolečine, saj limfedem pogosto spremljajo različna vnetja, druge infekcije in rane. Tudi ni dovolj upoštevan način in potek ter zlasti trajanje tožnikovega zdravljenja, ki je trajalo vse od nezgode 7. 12. 2005 do leta 2011. V bolniškem staležu je bil skoraj dve leti, od tedaj dalje za svoje delo ni bil več zmožen in je postal invalid prve stopnje. Tudi niso v zadostni meri upoštevane številne neugodnosti: dvakratna hospitalizacija na kirurškem oddelku SB v trajanju 7 dni, dvakratni operativni poseg v prevodni anasteziji, jemanje visokih doz antibiotikov, zdravil proti strjevanju krvi, protibolečinskih zdravil, hoja z berglami skupno najmanj tri leta, bergle pa mora tožnik pri hoji še vedno uporabljati in jih bo moral uporabljati tudi v prihodnje, 12 RTG slikanj, dvoje odstranitev šivov, 12 previjanj operativnih ran, 80 previjanj zaradi otekanja in iztoka iz obeh operativnih ran, 160 fizioterapij, 62 pregledov pri zdravnikih specialistih in 156 pregledov pri osebnem zdravniku. Občutno premalo je vrednoteno njegovo psihično stanje in z njim povezane neugodnosti. Utrpel je hude psihične težave, zaradi katerih je bil zdravljen v Psihiatrični bolnišnici 4 mesece. Drugič je bil zaradi prilagoditvene motnje hospitaliziran v letu 2009 v Psihiatrični bolnišnici za tri tedne. Iz izvedenskega mnenja klinične psihologinje nadalje še izhaja, da še vedno uživa antidepresive in pomirjevala. Ob škodnem dogodku je bil star 26 let in bo zato moral neugodnosti in telesne bolečine prestajati vse življenje. Tudi je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova stalnega primarnega in sekundarnega strahu. Sodišče druge stopnje je v zmoti, da se odškodnina za strah ne prisodi kot odškodnina za trajne posledice, ampak se prizna le za čas trajanja, dokler o tem obstoji negotovost. Da navedeno ne drži popolnoma izhaja iz odločbe II Ips 278/93 z dne 19. 1. 1994. V zadevi II Ips 33/93 je pojasnjeno, da je pri odmeri odškodnine za strah pri sekundarnem strahu treba upoštevati, za kakšno negotovost glede izida zdravljenja pri oškodovancu je šlo. Enako izhaja iz zadeve II Ips 168/94, kjer je zavzeto stališče, da se pri odmeri odškodnine za strah upošteva tako trajanje kot intenzivnost strahu v času zdravljenja ter v zvezi s tem specifičnosti, ki jih je oškodovanec doživljal. Zato ni v zadostni meri upoštevano dejstvo, da je bil primarni strah hude intenzitete, saj je bila poškodba povezana z nepričakovanim in agresivnim dogodkom, povzročena na način, ki bi lahko tožniku ogrozila življenje. Primarni strah je trajal kakšno uro ob poškodbi, med prevozom v bolnišnico in pregledom pri zdravniku ter dva dni pred obema operacijama. Ni dovolj upoštevano, da je kar 4 mesece prestajal hud sekundarni strah, 6 mesecev srednje hud sekundarni strah in nato še več kot 2 leti in pol blag sekundarni strah. Skupaj je prestajal sekundarni strah več kot 3 leta. Sklicuje se še na sodbe II Ips 327/2011, II Ips 182/2009 in II Ips 454/2001. Sodišča v podobnih primerih prisojajo iz tega naslova približno 5 povprečnih mesečnih neto plač. Zato je zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Premalo je upoštevano, da vrste vsakdanjih aktivnosti ne zmore več. Potrebuje pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih, hrano in druge potrebščine mu iz trgovine nosita mama in brat, pri umivanju si da pod tuš stol in sede. Ne zmore več dela na gradbišču in ne more več opravljati svojega poklica ter je invalid prve kategorije. Nesposoben je za daljšo hojo, za hojo po naravnem terenu, za hojo navkreber in za hojo navzdol, za hojo po stopnicah, za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 5 kg, in za dela, ki zahtevajo počepanje, poklekanje, dolgotrajno sedenje, za vse športe in rekreacijske dejavnosti, ki so povezane s počepanjem, poklekanjem, poskoki, tekom, vožnjo s kolesom, igre z žogo, ples in podobno. Kažeta se močno kronično otekanje desne spodnje okončine od kolena navzdol in huda zavrta gibljivost desnega gležnja; gre za trajno oteklino desne goleni in narta, z odebeljeno kožo in podkožjem, kalus na mestu zloma, začetno demineralizacijo kosti in izrazito zmanjšano gibljivost gležnja v vseh smereh. Hude psihične težave nanj delujejo deprimirajoče, ga uničujejo psihično, socialno in ekonomsko ter znižujejo kvaliteto njegovega življenja. Še vedno se ambulantno zdravi z zdravili pri psihiatru. Takšno stanje bo trajalo vse življenje, sedaj pa je star 26 let. Sklicuje se na zadeve II Ips 327/2011 (iz tega naslova je bilo prisojeno 48 povprečnih mesečnih neto plač), II Ips 182/2009 (prisojeno 55 povprečnih mesečnih neto plač) in II Ips 791/2006 (prisojeno 58 povprečnih mesečnih neto plač). Približno se iz tega naslova v podobnih zadevah v sodni praksi prisoja 54 povprečnih mesečnih neto plač. Zato je zahtevek v celoti utemeljen tudi iz tega naslova. Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti odmerjena odškodnina ne zagotavlja pravičnega denarnega zadoščenja. Estetske trajne posledice se izražajo v oteklini desne goleni in narta, saj je obseg desne goleni na določenih mestih tudi do 13 cm večji od obsega leve goleni. Na desni nogi nosi čevlje za dve številki večje. Hudo moteča je tudi šepajoča, petelinja hoja. Zelo moteče je, da je nad nivojem okoljne kože privzdignjena in zadebeljena brazgotina z razpoko v velikosti 5 x 1,5 cm, ki je še vedno odprta in iz katere še sedaj izteka krvav izcedek. Zato trpi, osamil se je, nato psihično dekompenziral in je bil tudi dvakrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Tudi celotna odmerjena odškodnina je prenizka. Sodna praksa prisoja za takšen obseg nepremoženjske škode 90 do 110 povprečnih mesečnih plač. Navaja zadeve II Ips 25/95, II Ips 310/96, II Ips 327/2011, II Ips 412/2004, II Ips 440/97, II Ips 443/2007, II Ips 454/2001, II Ips 684/95, II Ips 723/2004 in II Ips 791/2006. Povprečje prisojenih odškodnin je približno 104 povprečnih neto mesečnih plač. Ob upoštevanju, da je ob izdaji izpodbijane sodbe bila le-ta okoli 993,16 EUR neto, bi bil upravičen do odškodnine v višini približno 102.000,00 EUR. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na tej podlagi tudi ustrezno odmeri na prvi in drugi stopnji priglašene pravdne stroške ter jih naloži v plačilo toženi stranki.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revident se sicer sklicuje na obsežno judikaturo revizijskega sodišča, vendar pa pregled predložene sodne prakse pokaže, da gre tam za nekoliko drugačno vrsto poškodb (za poškodbeno skupino „poškodba kolena in goleni“ in ne za konkretno „poškodbo skočnega sklepa in stopala“), za večinoma starejše odločbe, ki so ustalile višje odmere odškodnin, značilne za prejšnje obdobje (predvsem do leta 2005), razen tega pa nobena od predloženih odmer na revizijski stopnji ni prestala obojestranskega preizkusa ustreznosti višine prisojenih odškodnin, saj v teh zadevah tožene stranke niso vložile revizij, in so tudi zato neustrezne za primerjalno analizo s sporno zadevo. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te revizijske odločbe, pa novejše primerljive odločbe Vrhovnega sodišča kažejo na neustreznost izpodbijanih odmer odškodnine, tako po posameznih škodnih postavkah, kot tudi upoštevaje njihovo skupno prisojo. Materialnopravno je tako zmotna drugostopna odmera odškodnine iz naslova v revizijskem postopku vseh obravnavanih odškodninskih postavk, kot tudi skupna odmera iz naslova vseh uveljavljanih vrst oz. oblik nepremoženjske škode, ki ni v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ; izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje predvsem ne individualizira ustrezno zahtevane odškodnine, upoštevane pa torej tudi niso odmere v primerljivih zadevah v sedaj ustaljeni sodni praksi.

8. Revizijsko sodišče najprej pritrjuje revizijskemu očitku, da je drugostopna odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 30.000,00 EUR prenizka. V premajhni meri je predvsem upoštevano več kot petletno zdravljenje telesnih poškodb kot tudi dodatno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v trajanju štirih mesecev in nato še treh tednov zaradi hudih psihičnih posledic (depresije), ki jih je prav tako povzročil škodni dogodek, ob vseh drugih v reviziji izpostavljenih in v obeh sodbah ugotovljenih: vrsti in obsegu telesnih poškodb, intenzivnosti in trajanju posledičnih telesnih bolečin ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem. Primerno odškodnino iz tega naslova tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja znesek 40.000,00 EUR, odmerjen v prvostopni sodbi. Drugostopno sodišče je nadalje neutemeljeno znižalo odškodnino za strah iz 4.000,00 EUR na 3.000,00 EUR.(1) Revident ima prav, ko izpostavlja, da je bil primarni strah hude intenzitete, saj je bila poškodba povezana z nepričakovanim in agresivnim dogodkom, povzročena na način, ki bi mu lahko ogrozil življenje, pri čemer je primarni strah trajal kakšno uro (ob poškodbi, med prevozom v bolnišnico in med pregledom pri zdravniku) ter dva dni pred obema operacijama, nato pa je hud sekundarni strah zaradi izida zdravljenja trajal kar 4 mesece, in nato še 6 mesecev kot srednje hud. Opisane okoliščine, ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, torej prav tako terjajo vrnitev odmere na tisto iz sodbe sodišča prve stopnje. Enako je za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je huda (predvsem stalna petelinja hoja in vidno nesorazmerje v velikosti spodnjega del nog pri mladem človeku) primerna prvostopna odmera odškodnine - 5.000,00 EUR.(2) Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopna odmera v znesku 50.000,00 EUR ustrezna in torej prav tako - kot velja za prej obravnavane škodne postavke, še ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnik je star 26 let postal invalid I. kategorije, nesposoben za delo, za katerega se je edino usposobil, kar ob sicer še drugih ugotovljenih hudih omejitvah pri vsakodnevnih osnovnih in prostočasovnih aktivnostih (slednjih praktično ne more več opravljati) daje posebno težo pri odmerjanju odškodnine v spornem primeru. Razen tega povzročene zelo hude posledice v tožnikovi psihični sferi (kronična depresija, ki še sedaj in v bodoče terja medikamentno zdravljenje) dopolnilno povečujejo hude omejitve v tožnikovih vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Primerjalna analiza z odmerami iz te škodne postavke v novejših primerih zato izkazuje potrebo po izenačitvi revidenta s primerjanimi škodnimi primeri sicer še mlajših oškodovank.(3)

9. Tudi skupna drugostopna odmera odškodnine ne ustreza – le 68,89 povprečnih neto plač, kar je precej manj kot v že omenjenih odločbah Vrhovnega sodišča, ko gre za podobne poškodbe ter nastale posledice - II Ips 182/2009 (105 povprečnih neto plač), II Ips 106/2010 (104 povprečnih neto plač) in II Ips 327/2011 (130 povprečnih neto plač). Zato tudi integralni revizijski pogled na odmero odškodnine zahteva vzpostavitev prvostopne odločitve v skupni višini 99.000,00 EUR (101,54 povprečnih neto plač).

10. Ob povedanem je moralo Vrhovno sodišče spremeniti sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje glede odmer odškodnine po vseh zahtevanih odškodninskih postavkah iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, storjene pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). To pa nadalje pomeni, da je le glede zneska odškodnine v višini 1.000,00 EUR s pripadki revizija zavrnjena, in je v tem delu pravilna sodba sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba v tem delu zoper sodbo sodišča prve stopnje. Torej je reviziji delno ugodeno za znesek 32.000,00 EUR s pripadki, v preostalem delu za omenjeni znesek 1.000,00 EUR s pripadki pa je revizija zavrnjena.

11. Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje so v celoti priznani tudi že prisojeni stroški prvostopnega postopka v korist tožnika (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), upoštevaje tudi obseg uspeha na revizijski ravni pa so priznani še tožnikovi stroški odgovora na sedaj v celoti neuspešno pritožbo tožene stranke (v obsegu 52.000,00 EUR), le ta pa mora sama nositi stroške pritožbenega postopka, saj je na podlagi te revizijske odločbe odpadel njen pritožbeni uspeh. Odločitev o stroških revizijskega postopka je prav tako posledica tožnikovega pretežnega uspeha z revizijo v obsegu 32.000,00 EUR, pri čemer predstavlja delni neuspeh – za znesek 1.000,00 EUR sorazmerno majhen del v reviziji še spornega zneska, pa zaradi tega tudi niso nastali posebni stroški; zato jih je revizijsko sodišče priznalo v celoti, v priglašeni višini. Tožena stranka mora tako plačati tožniku tudi stroške v zvezi z revizijo v znesku kot izhaja iz izreka te revizijske odločbe, natančnejša odmera stroškov postopkov pa je razvidna iz tožnikovega stroškovnika.

Op. št. (1): Tu se revizija utemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 327/2011 in II Ips 182/2009. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 106/2010, kjer je bila določena odmera pri sicer še mlajši osebi – otroku-deklici in siceršnji protezi, vendar podobno šepavi hoji, v znesku 17.000,00 EUR.

Op. št. (3): V primerjavi s sodbami Vrhovnega sodišča II Ips 327/2011, II Ips 182/2009 in II Ips 106/2010 glede te odškodninske postavke je sicer treba izpostaviti, da je v prvem primeru bila oškodovanka stara 20 let, v drugem šele 13 let, v tretjem pa zgolj 8 let. Vendar pa kljub višji starosti tožnika pretehta, da je dokončno ugotovljeno, da svojega poklica od 26. leta starosti ne more opravljati, prav tako pa tudi ne kateregakoli drugega, saj je invalid I. kategorije in gibalno praktično omejen le na krajšo hojo po ravnem (takšno stanje pa je dokončno); pri primerjanih škodnih primerih, kjer so odmere iz tega naslova tudi višje, pa gre za situacije, ko tako hude posledice na bodočem poklicnem področju pri oškodovankah vendarle niso bile ugotovljene (primerjaj dejanske ugotovitve v navedenih zadevah)

18.