Jedro

Na podlagi sedaj izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora se je obdolžencu prekinilo prestajanje zaporne kazni in je bil dne 1.9.2025 premeščen v pripor (tako obvestilo o nastopu pripora z dne 2.9.2025). 

Po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi in njihove spolne nedotakljivosti, kar je ogrožena pravna dobrina pri očitanemu kaznivemu dejanju. Sorazmernosti v ožjem pomenu pa v primeru pripornega razloga begosumnosti, skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženca A. A. na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep o odreditvi pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in pripor odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državne tožilke in zoper obdolženega odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bila obdolžencu že izrečena obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 63350/2024 z dne 14.10.2024, pravnomočna 26.11.2024, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, izrečena kazen eno leto in devet mesecev zapora, stranska denarna kazen v višini 1.500,00 evrov in stranska kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Takrat, ko je sodišče prve stopnje odredilo pripor, je bil obdolženec na prestajanju kazni zapora po tej pravnomočni sodbi III K 63350/2024. Na podlagi sedaj izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora se je obdolžencu prekinilo prestajanje zaporne kazni in je bil dne 1.9.2025 premeščen v pripor (tako obvestilo o nastopu pripora z dne 2.9.2025).

5.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za odreditev pripora, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, priporni razlog begosumnosti in sorazmernost ter neizogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

6.Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe PU Celje z dne 12. 11. 2024, in sicer je bil dne 1. 9. 2024 obdolženec v policijskem postopku zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ko je v vozilu znamke Volkswagen Passat, čeških registrskih tablic, po avtocesti A1 Ljubljana - Celje za izvozom Vransko, prevažal pet tujcev (državljane Sirije), ki niso imeli vizuma za vstop v Slovenijo in niti ne dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Vozniku A. A. so policisti tega dne (1. 9. 2024) zasegli njegov mobilni telefon znamke VIVO, model V2247. Pri pregledu mobilnega telefona pa so (med dokazi, ki so za obdolženca potrjevali utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. členu KZ-1) ugotovili, da je v pomnilniku telefona posedoval tudi 18 fotografij, ki prikazujejo spolne zlorabe mladoletnih oseb v različnih legah, na katerih so vidni intimni predeli otrok in mladoletnih oseb, ki so prikazani v različnih položajih in z različnimi odraslimi osebami, moškega ali ženskega spola. Zagovornik obdolženca s posplošenimi navedbami, da utemeljen sum za to kaznivo dejanje ni podan, ne more uspeti. V tej fazi postopka se namreč ne ocenjuje verodostojnost obdolženčevega zagovora, na katerega se sklicuje zagovornik, katerega je podal pred policijo in v katerem je zanikal storitev kaznivega dejanja oz. navedel, da je fotografije pridobil iz legalnih spletnih strani in da jih ni razpečeval (slednje se mu niti ne očita, saj je predmet obtožbe posedovanje pornografskega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe). Glede na do sedaj zbrane dokaze je tako tudi po presoji drugostopenjskega sodišča verjetnost, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni, pritožbene navedbe pa ga prav tako niso omajale ali izpodbile. Ocena resničnosti zagovora obdolženca in ostalih dokazov pa bo lahko predmet (morebitnega) nadaljnjega postopka.

7.Pritožbeno sodišče, kljub nasprotovanju zagovornika, ugotavlja, da je prvo sodišče v tč. 8 izpodbijanega sklepa celovito in jasno utemeljilo priporni razlog begosumnosti. S takšnimi argumenti se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tudi v tem pritožbenem postopku zagovornik ne more uspeti z navedbami, da četudi obstaja verjetnost, da bi obdolženec odšel na Češko, torej državo znotraj EU (katere državljan je), to še ne pomeni, da se bo tam tudi skrival in da ga ne bo mogoče najti s pomočjo mednarodne pravne pomoči. Glede tega pritožbeno sodišče poudarja, da tudi uporaba ukrepov mednarodnega sodelovanja na sam obstoj begosumnosti ne more vplivati, pri čemer so ti ukrepi pogostokrat dolgotrajni in posledično zamudni ter predvsem ne nujno zmeraj uspešni.
Gotovo bi bila izpustitev obdolženca, ki je v naši državi že priprt, samo zaradi obstoja evropskega naloga za prijetje in predajo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka. Pritožbeno sodišče tudi ne pritrjuje navedbam zagovornika, da je obdolženec v priporu samo zato, ker je tujec. Nedvomno namreč drži (kar izhaja iz pritožbeno citirane prakse VSRS), da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., pri čemer pa je je prvostopenjsko sodišče ravno vse te okoliščine podrobno in jasno opisalo. Ni namreč moč spregledati, da obdolženec v Republiki Sloveniji (RS) nima prav nobene navezne okoliščine, na ozemlju RS pa se je nahajal zgolj v tranzitu, zaradi izvršitve kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1. Še dodatne razloge, ki bi utemeljevali ta priporni razlog, upoštevaje, da mu v RS v tem postopku ponovno grozi kazen zapora, zagovornik neutemeljeno pogreša.

8.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode in ga torej ni mogoče nadomestiti z blažjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti (zagovornik neutemeljeno predlaga ukrep obljube obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi in njihove spolne nedotakljivosti, kar je ogrožena pravna dobrina pri očitanemu kaznivemu dejanju. Sorazmernosti v ožjem pomenu pa v primeru pripornega razloga begosumnosti, skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi. Obramba zmotno navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo tudi možnosti uporabe milejših ukrepov ali do možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo. Do tega se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo in pravilno zaključilo, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, kot tudi ne drugi ukrepi mednarodnega sodelovanja. Povsem posplošene in nekonkretizirane trditve, da je sklep obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odst. 371. člena ZKP niso neutemeljene, prav tako ni napačno ugotovljeno dejansko stanje ali zmotno uporabljeno materialno pravo.

9.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1 Tako tudi VSRS XI Ips 36006/2024 z dne 4.11.2024.  Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 22413/2014-51 z dne 28. 7. 2014 in XI Ips 58979/2013-126 z dne 16. 1. 2014.