Jedro

Čeprav je za dokazovanje nekega dejstva treba načeloma zaslišati vse predlagane priče, mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Sodišče tudi ne bo ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca, obramba pa predlaga za ugotovitev tega dejstva še zaslišanje priče - laika, prav tako pa ne bo zasliševalo posrednih prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo neposrednih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98a. v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo I.L. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta, določena kazen pa se ne bo izrekla tudi, če bo v roku 18 mesecev po pravnomočnosti sodbe plačal oškodovancu družbi M. d.d. L. znesek 3.228.492,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.12.2003 pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V plačilo je obdolžencu naložilo stroške kazenskega postopka, in sicer na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Večina argumentov, ki jih našteva vložnik v zahtevi, se nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi očitek glede kršitve pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja je povezan z oceno sodišča o (ne)potrebnosti izvajanja dokazov. Sodišče je ravnalo v skladu s 17. in 18. členom ZKP in je na podlagi svoje proste presoje odločilo in tudi obrazložilo, zakaj določenega dokaza ne bo izvajalo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma sodišču očita kršitev materialnega zakona, vendar pa tega pavšalnega očitka v zahtevi ne obrazloži, temveč z navedbami, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe priče P.Ž., da mnenje izvedenca grafologa ni tako prepričljivo in popolno, da bi bilo možno nanj opreti obsodilno sodbo, da bi bilo glede na navedeno potrebno obsojenca v dvomu oprostiti, itd., polemizira le z dokazno oceno sodišča. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika v zahtevi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem ko ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ko ni zaslišalo priče N.P. in postavilo izvedenca okulista.

Priča N.P. - zdravnica, pri kateri se je obsojenec zdravil, naj bi povedala, da je bil obsojenec v kritičnem obdobju nezmožen gibanja. To dejstvo (ali je bil obsojenec tedaj sposoben samostojnega gibanja in hoje) je sodišče razčiščevalo z zaslišanjem priče dr. H.Z.L., pri kateri se je obsojenec v mesecu januarju 1998 zglasil v ordinaciji v Zdravstvenem domu L., Enota OZV B., zdravnika dr. Z.P. - kirurga in številnih obsojenčevih sorodnikov. Za razjasnitev obsojenčeve zmožnosti prostega gibanja je angažiralo tudi izvedenca abdominalne stroke dr. A.G., ki je nedvoumno navedel, da je imel obsojeni I.L. sicer vkleščeno kilo, ki je bila 3.1.1998 z lahkoto reponirana, da je bilo tega dne lahko ovirano njegovo gibanje, za ostali čas v mesecu januarju 1998 pa ni zabeleženo nobeno stanje, ki bi ga oviralo pri gibanju, slednjič pa je sodišče vpogledalo še v zdravniško dokumentacijo in na podlagi vsega navedenega zaključilo, da obsojenčevo stanje v mesecu januarju leta 1998 ni bilo niti urgentno niti ni bilo tako nevzdržno, da ne bi bil zmožen normalnega gibanja. Zaradi navedenega je dokazni predlog po zaslišanju priče N.P. zavrnilo.

Izvedenec okulist naj bi po navedbah obrambe podal izvedensko mnenje o tem, ali je bil obsojenec v kritičnem času sposoben se podpisati na ravno črto debeline, kakršna je bila v formularju, na katerem je sporni podpis. V zvezi s tem dejstvom je sodišče zaslišalo J.J., ki je obsojencu vročal sodna pisanja ter vpogledalo v listinsko dokumentacijo (vloge obsojenca v obravnavani kazenski zadevi), vpogledalo pa je tudi v zapisnike v tem postopku ter se na lastne oči prepričalo, da se je obsojenec (tedaj obdolženec) podpisoval brez kakršnihkoli težav. Na podlagi navedenega je z vso zanesljivo ugotovilo, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da se ne bi mogel podpisati na formular.

V pritožbi obsojenec kršitev pravic do obrambe ni uveljavljal, zato odločba pritožbenega sodišča o navedenem nima razlogov.

V 1. odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen Ustave ter 3. alinea 29. člena Ustave RS). Vendar pa zgolj pravica navajati dejstva oziroma predlagati dokaze ne bi imela nobenega smisla, če ne bi zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede dokaze. Stranke imajo torej nesporno pravico predlagati dokaze, medtem ko je dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze bolj na načelni ravni. Ta načelna obveznost ni neomejena, še posebej če so podani upravičeni razlogi za zavrnitev. Sodišče tako ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki bodo substancirani, zavrnila pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva itd. Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), bo tako zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja. Gre za primer, ko stranka želi dokazovati neko dejstvo z več pričami. Čeprav je načeloma treba zaslišati vse priče, mora sodišče glede na prav tako ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Sodišče tudi ne bo sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca, obramba pa predlaga za ugotovitev tega dejstva še zaslišanje priče - laika, nadalje sodišče ne bo zasliševalo posrednih prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo neposrednih dokazov, itd. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavani kazenski zadevi obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, čeprav gre za obrazložen dokazni predlog, ki se nanaša na pravno relevantna dejstva (zmožnost hoje oziroma samostojnega gibanja ter orientiranja pri podpisovanju dokumentov na razdalji 50 cm). Sodišče je namreč utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju N.P., ker gre za dokaz, ki očitno ne bi mogel ovreči ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsojenčevo zmožnostjo gibanja v kritičnem času. Sodišče je namreč poleg številnih prič to dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca abdominalne stroke, katerega mnenje je strokovno in logično in ga je v celoti sprejelo. Ob tem, da gre za tako močan dokaz, podkrepljen tudi z izpovedbami ostalih prič, predvsem obeh zaslišanih zdravnikov, bi bilo izvajanje nadaljnjih dokazov v zvezi s tem dejstvom nesmiselno, oziroma bi pomenilo zavlačevanje postopka, oziroma kršitev 15. člena ZKP. Sodišče pa je tudi razumno in jasno obrazložilo, zakaj ni postavilo izvedenca okulista, saj je dejstvo, ali se je obdolženec sposoben podpisati na ravno črto v formularju, ugotovilo z zaslišanjem neposredne priče J.J. - vročevalca sodnih pisanj, ki je jasno povedal, da nikdar ni bilo nobenih problemov v tem smislu, da se obdolženec ne bi videl podpisati in je vročitev sam vedno opravil povsem normalno. Predvsem pa se je sodišče o tej obsojenčevi zmožnosti prepričalo samo med postopkom. Gre torej za očitno dejstvo in je postavljanje izvedenca glede okoliščine, ki je evidentna, povsem nepotrebno za nadaljnji potek kazenskega postopka, torej tudi neekonomično. Sicer pa je dejstvo, da se je sodišče samo prepričalo, da je obsojenec zmožen tovrstnega podpisovanja, močnejši dokaz (gre za neke vrste eksperiment), predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca okulista pa je zgolj zavlačevalne narave.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).