Jedro

Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki in v sodnem postopku posebej in izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Po veljavnem materialnem pravu takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev ne ureja in ni navedena med pravicami, kot jih določa 4. člen ZPIZ-1. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke zavrniti. Toženka je v predsodnem upravnem postopku odločala zgolj in edino o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ne pa o kakšni drugi pravici, ki bi tožniku pripadala po ZPIZ-1. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le to pravico. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke št. ... z dne 25. 10. 2012 in odločbe št. ... z dne 11. 9. 2012 in priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 25. 10. 2012 in z dne 11. 9. 2012, tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost o višini in izplačevanju katerega naj odloči toženka s posebno odločbo, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, ter zavrnilo tožbo v delu, ker tožnik zahteva nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Zoper odločitev se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, v kolikor bi pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka je z izpodbijanima odločbama odločala o nadomestilu plače tožnika za čas čakanja na drugo ustrezno delo in glede na materialno podlago, ki to pravico ureja, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92), ugotavljala tudi dejansko stanje. Ugotovila je, da se tožnik ni prijavil pri Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po prejemu dokončne odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu, niti ni izkazal, da bi opravljal ustrezno delo, skladno z odločbo toženke z dne 7. 6. 2000. Tožnik je tudi v sodnem postopku izrecno zahteval le priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato v tem sporu ni mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Sodišče je tako mimo tožbenega zahtevka tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 357. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), hkrati pa kršilo tudi 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami - v nadaljevanju: ZDSS-1), saj je preseglo okvir izpodbijane odločbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti.

Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je po odločbi toženke št. … z dne 7. 6. 2000, podana pri tožniku invalidnost III. kategorije, zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem, fizično lažjem in manj zahtevnem delu, ki je pretežno sede, brez dvigovanja bremen težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom, od 22. 3. 2000 dalje. Navedena odločba je bila tožniku vročena junija leta 2000. Tožnik je po prejemu navedene odločbe še naprej opravljal svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva. V času od 20. 8. 1996 do 26. 8. 2010 je bil zavarovan kot samostojni podjetnik, od 27. 8. 2010 do 26. 8. 2012 je bil prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost, do 3. 8. 2013 je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba ter imel pravico do plačila prispevkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja, od 4. 8. 2013 je uživalec starostne pokojnine. Tožnik je dne 8. 8. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Do takrat tožnik ni bil uživalec nobenih denarnih pravic po ZPIZ/92, niti po ZPIZ-1. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da v danem primeru tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo. Takšne pravice ZPIZ-1 ne pozna več. Poznal jo je ZPIZ/92, ki pa ga v danem primeru ni več mogoče uporabljati, kakor pravilno pojasnjuje v 5. točke obrazložitve prvostopenjsko sodišče. Ker iz navedenih razlogov ni mogoče določiti pravic na podlagi invalidnosti po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti, temveč po ZPIZ-1, je bilo ravnanje toženke, ko je zavrnila zahtevo tožnika po priznanju pravice - nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, pravilno. Sodišče je v zvezi s tem tožbo pravilno zavrnilo. Napačno pa je (in v nasprotju s to odločitvijo) odpravilo odločbi toženke ter tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki in v sodnem postopku posebej in izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Po veljavnem materialnem pravu takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev ne ureja in ni navedena med pravicami, kot jih določa 4. člen ZPIZ-1. S pravilno uporabo materialnega prava je potrebno tožbeni zahtevek po odpravi odločb toženke zavrniti. Toženka je v predsodnem upravnem postopku odločala zgolj in edino o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ne pa o kakšni drugi pravici, ki bi tožniku pripadala po ZPIZ-1. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le to pravico. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.