Jedro

Če tožbeni zahtevek oziroma terjatev, ki jo tožnik z njim uveljavlja, ni zapadla do konca glavne obravnave, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Neutemeljenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi zato, da bi tožeči stranki sodba služila kot varovalo nezapadle terjatve do toženca ali zato, ker tožnica tožencu ne zaupa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 29/2001 z dne 12. 6. 2003, razveljavilo tudi v prvi in tretji točki izreka, to je v delu, kjer je bilo dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi upniku poravna 42.181,79 EUR (prej 10.108.444,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2000 dalje in odmerjene stroške upnika. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.205,52 EUR pravdnih stroškov.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo bodisi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje bodisi jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi potrjuje, da je res, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o odplačilu dolga, in sicer po tistem, ko je že bil izdan sklep o izvršbi. V nadaljevanju navaja, da je predlagala za delno plačano terjatev utesnitev in odlog izvršbe, ker je hotela zavarovati svojo terjatev. Kljub dogovoru tožnica tožencu ne zaupa. Toženčev dolg na dan 27. 1. 2010 znaša 34.201,83 EUR in ta dolg je toženec na naroku tudi pripoznal. Sodišče bi zato moralo v tem delu izdati sodbo na podlagi prepoznave. Sodba bi tožnici predstavljala le varovalo njene terjatve. Ugovorne navedbe toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi so bile povsem brez podlage, zato sodišče ne bi smelo razveljaviti sklepa o izvršbi v prvi in tretji točki, pač pa bi moralo slediti predlogu tožnice za utesnitev izvršbe.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP). Če tožbeni zahtevek oziroma terjatev, ki jo tožnik z njim uveljavlja, ni zapadla do konca glavne obravnave, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Postopek v obravnavani zadevi se je začel kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Potem ko je izvršilno sodišče ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavilo (2), sodišče o zahtevku (torej o tem, ali je toženec tožnici dolžan plačati vtoževani znesek in ne o tem, ali je izvršba dopustna) odloča v pravdnem postopku. Pritožbene navedbe o odlogu izvršbe, o umiku predloga za izvršbo in o (ne)utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi so torej brezpredmetne.

V tej zadevi ni sporno, da toženec tožnici dolguje denar. Dolg izvira iz posojilne pogodbe iz leta 1995. Prav tako je nesporno, da sta pravdni stranki dne 5. 9. 2003 z »dogovorom o odplačevanju terjatve po sklepu o izvršbi, opr. št. In 29/2001« preoblikovali toženčevo obveznost iz posojilne pogodbe ter da toženec svojo obveznost iz »dogovora o odplačevanju terjatve« redno in sproti izpolnjuje. Narava dogovora o odplačevanju terjatve po sklepu o izvršbi, opr. št. In 29/2001 je mešana. Ima elemente pripoznave, prenovitve obveznosti in poravnave. Toženčeva obveznost po 5. 9. 2003 torej ni več takšna, kot je bila dogovorjena s posojilno pogodbo, ampak je takšna, kot je dogovorjena v dogovoru z dne 5. 9. 2003. Svoje obveznosti po slednjem pa toženec po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje redno izpolnjuje. Glede na to ob zaključku glavne obravnave tožnica do toženca ni imela nobene zapadle terjatve. Tožbeni zahtevek zato, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljen. Neutemeljenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi zato, da bi tožeči stranki sodba služila kot varovalo nezapadle terjatve do toženca (3) ali zato, ker tožnica tožencu ne zaupa.

Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave, pa je napačno. Toženec ni podal izjave, da je tožbeni zahtevek utemeljen, niti kakršnekoli druge izjave, ki bi jo bilo mogoče razumeti kot izjavo volje, da naj bo obsojen na tisto, kar tožnica zahteva s tožbo.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženec pa z odgovorom na pritožbo ni mogel vplivati na svoj procesni položaj, zato stroške odgovora na pritožbo krije sam (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Sklep 0379 In 29/2001-54 z dne 4. 11. 2008, ki je postal pravnomočen 18. 11. 2008. (3) Pravni red pozna vrsto instrumentov, ki služijo varovanju terjatev.