Jedro

Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

a1.Sodišče prve stopnje je po predlogu tožnice izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 29. 8. 2006 in notarskega zapisa notarke A. A., opr. št. 2334/2006 z dne 1. 9. 2006, obe sklenjeni med tožnico in toženko. V preostalem delu je tožničin predlog zavrnilo.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo (I. točka izreka) in odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3.Zoper sklep se pritožuje toženka.

V pritožbi navaja, da se je sodišče v sklepu o začasni odredbi z dne 25. 4. 2025 napačno sklicevalo na Direktivo 93/13 in sodno prakso Sodišča EU ter iz nje zmotno izpeljalo pravne posledice, ki niso skladne z učinkom odločb Sodišča EU. Poudarja, da se v skladu s 3. členom Ustave RS pravni akti EU uporabljajo skladno s pravno ureditvijo EU, pri čemer direktive nimajo neposrednega učinka v razmerjih med posamezniki. Enako naj bi veljalo tudi za razlage Direktive 93/13 s strani Sodišča EU, ki po mnenju toženke ne morejo neposredno učinkovati v državah članicah niti posegati na področja, ki jih Direktiva ne ureja.

Toženka izpostavlja, da se načelo lojalne razlage uporablja le pri razlagi implementacijskih predpisov, ne pa tudi ZIZ. Namen sistema prenosa direktiv je po njenem mnenju prav v ohranjanju posebnosti nacionalnih pravnih ureditev. Ob tem opozarja, da Sodišče EU pri razlagi Direktive 93/13 nacionalnim sodiščem zgolj daje smernice za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev.

Po mnenju toženke je sodišče zmotno neposredno uporabilo stališča iz sodb Sodišča EU v zadevah C-287/22 in C-520/21, ne da bi preverilo primerljivost dejanskega stanja. Poudarja, da sta navedeni zadevi temeljili na poljskem pravnem in dejanskem okviru, ki se bistveno razlikuje od obravnavanega primera. Slovenska zakonodaja namreč izrecno ureja posledice ničnosti pogodbe, pri čemer je mogoče kondikcijski zahtevek zavrniti le, če pogodba nasprotuje temeljnim moralnim načelom, česar v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti.

Toženka meni tudi, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na sodbo v zadevi Paribus, saj naj bi tam šlo za bistveno kompleksnejši finančni produkt. V obravnavani zadevi pa gre za običajno kreditno pogodbo z valutno klavzulo v CHF, pri kateri je bila glavnica določena v CHF, kreditojemalec pa je bil več let deležen ugodnejše obrestne mere.

Dalje zatrjuje, da je sodišče materialno pravo uporabilo retroaktivno, saj je standard pojasnilne dolžnosti, kot ga je razvila novejša sodna praksa, uporabilo za pogodbo, sklenjeno pred skoraj 19 leti. Takšna uporaba naj bi bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Po njenem mnenju pravni subjekti leta 2006 niso mogli ravnati po standardih, ki jih je sodna praksa oblikovala bistveno kasneje, sodišče pa tudi ni pojasnilo, iz katerega pravnega vira bi toženka lahko razbrala tako široko vsebino pojasnilne dolžnosti.

Toženka uveljavlja tudi zastaranje kondikcijskega zahtevka. Meni, da je tožnica za relevantne okoliščine izvedela najkasneje januarja 2015, ko je švicarska centralna banka odpravila zgornjo mejo tečaja CHF, kar je povzročilo občutno spremembo tečaja EUR/CHF in zvišanje mesečnih obveznosti, o kreditih v CHF pa se je takrat intenzivno poročalo tudi v slovenskih medijih.

Poleg tega zatrjuje, da je svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila, saj je tožnica prejela dovolj informacij za razumevanje ekonomskih posledic pogodbe. Poudarja še, da zahtev glede obsega pojasnilne dolžnosti, kot jih postavlja novejša sodna praksa, v času sklenitve pogodbe ni bilo mogoče razbrati iz veljavnih predpisov ali splošnih pravnih načel, zato naj bi sodišče toženki retroaktivno nalagalo nemogoče dokazno breme.

V zvezi z izdajo regulacijske začasne odredbe opozarja, da takšni ukrepi predstavljajo hud poseg v pravni položaj dolžnika in morajo ostati izjema. Po njenem mnenju sodišče z razlago pogojev iz 272. člena ZIZ neutemeljeno širi možnost njihove izdaje v potrošniških sporih, kar naj bi bilo v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97.

Nazadnje poudarja, da je kreditna pogodba še vedno veljavna, zato ni nobenega utemeljenega razloga, zakaj sodišče upošteva znesek odplačil v valuti EUR. Sklicuje se tudi na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024 z dne 23. 4. 2025, po kateri bi kavza pogodbe obstajala tudi v primeru njene ničnosti. Tožnica je ob sklenitvi pogodbe vedela, da bo banki vrnila več, kot je prejela, zato bi bilo življenjsko nerealno pričakovati brezplačno uporabo kredita.

Meni tudi, da pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožnica je s toženko sklenila kreditno pogodbo za znesek 82.500 CHF z dogovorjeno odplačilno dobo 276 mesečnih anuitet in končnim rokom zapadlosti 31. 8. 2029. Med strankama ni sporno, da je tožnica do vložitve tožbe toženki že plačala 76.988,72 EUR, pri čemer zatrjuje, da je tako že presegla višino prejete glavnice, izražene v domači valuti.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporabi nacionalnega prava, razlaganega skladno s pravom Evropske unije in novejšo sodno prakso domačih sodišč ter Sodišča Evropske unije.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo odločanje sodišča prve stopnje oprto na neposredno uporabo Direktive 93/13 oziroma da naj bi sodišče sodbam Sodišča EU pripisalo učinek, ki ga po pravu EU nimajo. Sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo Direktive 93/13 v razmerju med posamezniki, temveč je nacionalno pravo, predvsem določbe ZVPot, OZ in ZIZ, razlagalo evropsko skladno, ob upoštevanju razlage prava EU, kot jo podaja Sodišče Evropske unije. Takšna dolžnost nacionalnih sodišč izhaja tako iz ustaljene sodne prakse SEU kot tudi iz 3.a člena Ustave RS. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sodbe Sodišča EU predstavljajo zavezujoč razlagalni okvir za uporabo nacionalnega prava. Nacionalno sodišče mora ob uporabi nacionalnega prava upoštevati cilje in namen Direktive ter nacionalne določbe razlagati tako, da zagotovi polni učinek prava EU. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na sodbo SEU v zadevi C-287/22. Iz navedene sodbe izhaja, da mora imeti nacionalno sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, kadar so ti potrebni za zagotovitev polnega učinka kasnejše odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev. Sodišče EU je posebej poudarilo, da polni učinek sodnega varstva ni zagotovljen, če mora potrošnik med postopkom še naprej plačevati obroke po pogodbi, za katero je verjetno izkazano, da je nična, nato pa mora zaradi vračila dodatno plačanih zneskov vlagati nove zahtevke ali širiti obstoječo tožbo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba C-287/22 ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim pravnim redom. Bistvo navedene sodbe ni vezano na specifično poljsko ureditev, temveč na razlago Direktive 93/13 in načela učinkovitosti varstva potrošnikov. Tudi v obravnavani zadevi gre za potrošniški spor glede ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo in vprašanje začasnega zadržanja nadaljnjega izvrševanja pogodbe. Zato so stališča iz navedene sodbe relevantna tudi v konkretnem primeru.

9.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede verjetno izkazanega obstoja terjatve. V novejši sodni praksi je utrjeno stališče, da mora banka pri sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo potrošniku pojasniti ne le abstraktno možnost spremembe valutnega tečaja, temveč tudi dejanski obseg in intenzivnost tveganja, ki ga prevzema. Potrošnik mora razumeti, da lahko v daljšem časovnem obdobju pride do zelo velikih nihanj tečaja, ki lahko bistveno povečajo njegove finančne obveznosti in vplivajo na njegovo zmožnost odplačevanja kredita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da splošno opozorilo o možnosti spremembe tečaja in višine anuitete ne zadostuje standardu pojasnilne dolžnosti, kot ga je razvila sodna praksa. Povprečen potrošnik na podlagi takšnih abstraktnih opozoril ne more razumeti realnega obsega tveganja, ki ga prevzema s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v CHF. Pravilna je zato presoja, da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Kot izhaja iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, zlasti iz odločbe II Ips 24/2025, sodišča z uporabo sedanjih stališč ne ustvarjajo novih obveznosti za nazaj, temveč presojajo, kako bi moral že v času sklepanja pogodbe ravnati dober strokovnjak. Dolžnost banke, da ravna vestno, pošteno in s profesionalno skrbnostjo, je obstajala že v času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Ne gre torej za retroaktivno uporabo prava, temveč za vsebinsko zapolnitev pravnega standarda.

11.Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi zatrjevanega zastaranja kondikcijskega zahtevka zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe. Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.

12.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede pogoja težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ta pogoj je treba v tovrstnih potrošniških sporih razlagati evropsko skladno. Težko nadomestljiva škoda ni omejena zgolj na primere socialne ogroženosti ali neposredne eksistenčne stiske potrošnika. Kot izhaja iz sodbe C-287/22, je škoda izkazana že s tem, da bi moral potrošnik med postopkom še naprej plačevati obroke po pogodbi, za katero obstaja verjetnost ničnosti, nato pa zaradi vračila teh zneskov vlagati dodatne zahtevke oziroma nove tožbe. V obravnavani zadevi je pomembno tudi dejstvo, da je tožnica po svojih navedbah že plačala znesek, ki presega prejeto glavnico v domači valuti.

13.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede reverzibilnosti. Pogoj reverzibilnosti ni izrecno določen v ZIZ, sodna praksa pa ga je razvila predvsem za klasične ureditvene začasne odredbe v drugačnih pravnih razmerjih. V potrošniških sporih, kakršen je obravnavani, bi strogo vztrajanje pri tem pogoju lahko izničilo učinkovito varstvo, ki ga zahtevata Direktiva 93/13 in sodna praksa SEU. Tudi novejša sodna praksa višjih sodišč zavzema stališče, da reverzibilnost v sporih glede kreditov v CHF ni pravno odločilna.

14.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97. Navedena odločba je bila izdana v povsem drugačnih okoliščinah, in se ni nanašala na potrošniški spor, v katerem bi bilo treba upoštevati pravo EU ter zahteve Direktive 93/13. Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da takšna razlaga vodi v avtomatično izdajanje začasnih odredb v vseh potrošniških sporih. Sodišče mora v vsakem posameznem primeru še vedno presoditi obstoj pogojev iz 272. člena ZIZ. Vendar pa mora te pogoje razlagati na način, ki zagotavlja učinkovito varstvo potrošnika in polni učinek prava EU. V obravnavani zadevi so ti pogoji izpolnjeni: verjetno je izkazana ničnost kreditne pogodbe, tožnica še vedno izpolnjuje obveznosti po sporni pogodbi, nadaljnje plačevanje obrokov pa bi lahko onemogočilo polni učinek morebitne ugodilne sodbe.

15.Ker tako niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.