Jedro

V primeru, če tožnik s pritožbo proti odločbi ZPIZ, s katero mu je bil priznan domnevno prenizek dodatek na podlagi ZZSV, ne bi uspel, škode ni (prav tako tudi ne vzročne zveze). Odškodnina tožniku ne pripada zgolj zaradi tega, ker njegova odvetnica, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, ni vložila pritožbe. Pri tem je poleg materialnopravne pravilnosti neizpodbijane odločbe ZPIZ pomembno tudi, da tožnik v podkrepitev verjetnosti svojega pritožbenega uspeha ne zatrjuje nič razen svojega (napačnega) izračuna.

Dodatek k pokojnini na podlagi ZZSV se odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove, pri čemer se upošteva tista delovna doba, ki je bila podlaga za odmero višine pokojnine v kateri od republik bivše SFRJ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja odvetniške odgovornosti. Vtoževana škoda naj bi mu nastala, ker tožnikova odvetnica S.D., ki je imela svojo poklicno odgovornost zavarovano pri toženi stranki, ni vložila pritožbe zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 21. 2. 2006, s katero je bil tožniku priznan domnevno prenizek dodatek k starostni pokojnini, priznan na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz drugih republik bivše SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZZSV). Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bila odločba prvostopenjskega organa pravilna, da tožnik s pritožbo torej ne bi uspel. Ker tožnikov položaj tudi v primeru vložitve pritožbe ne bi bil nič drugačen, je prvostopenjsko sodišče odškodninski zahtevek zavrnilo.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Odločba ZPIZ z dne 21. 2. 2006, zoper katero odvetnica ni vložila pritožbe, je tožnika prikrajšala mesečno za zneske od 56.000,00 SIT do 61.000,00 SIT, saj je bila izdana v nasprotju s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 6. 2005, iz katere izhaja, da mora ZPIZ v ponovljenem postopku priznati zavarovancu dodatek v višini razlike med usklajenim zneskom osnove (ki znaša 85.268,00 SIT) in zneskom pokojnine, ki jo zavarovanec dobiva v BiH, kar je bilo septembra 2001 29.843,00 SIT. Tako bi pravilna razlika tega dodatka morala znašati za ta mesec 61.794,00 SIT in ne 23.469,00 SIT, kot je bilo zavarovancu priznano. Enako velja za vse mesece od 1. 10. 2005, ko ta razlika znaša le še 56.413,00 SIT. Tako je bil v teh 49 mesecih prikrajšan za najmanj 2.764.237,00 SIT, do danes pa to prikrajšanje znaša še 451.304,00 SIT, skupaj pa znaša to prikrajšanje do danes že 3.215.541,00 SIT, kar znaša 13.418,21 EUR. Nadalje je bilo tožniku priznanih le 15 let delovne dobe v Sloveniji, priznati pa bi mu morali 24 let, čeravno iz potrdila MNZ z dne 2. 9. 1993 izhaja, da je delal kot delavec v notranjih zadevah in je imel benificirano delovno dobo s stopnjo povečanja 12/16. Če bi pravilno obračunali tožniku to delovno dobo, znaša ta 24 let in ne 15 let, kot ima napisano v delovni knjižici. Nadalje ima odločba ZPIZ z dne 21. 2. 2006 še to napako, da je tožniku priznana pravica k starostni pokojnini šele od 12. 9. 2001 dalje, čeprav bi morala biti priznana vsaj od 31. 1. 2001, ko je tožnik vložil prošnjo za priznanje dodatka k starostni pokojnini, s čimer je dodatno oškodovan za razliko 8 mesecev po 61.794 SIT, kar znaša 494.352 SIT, tako da znaša skupno prikrajšanje do danes že 3.709.993,00 SIT, kar znaša 15.481,53 EUR. Če bi odvetnica S.D. vložila pritožbo zoper predmetno odločbo, bi pritožbeni organ ali sodišče predmetno odločbo zagotovo spremenil v korist tožnika, zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku za odškodnino v vtoževanem znesku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni tako, da se zahtevku ugodi in toženi stranki v plačilo naloži vse pravdne stroške vključno s pritožbenimi stroški.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da v primeru, če tožnik s pritožbo (ob predpostavki, da bi jo njegova odvetnica vložila) proti odločbi ZPIZ z dne 21. 2. 2006, s katero mu je bil priznan domnevno prenizek dodatek na podlagi ZZSV, ne bi uspel, škode ni (prav tako tudi ne vzročne zveze). Odškodnina tožniku ne pripada zgolj zaradi tega, ker njegova odvetnica, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, ni vložila pritožbe.

(6) Zato je pritožbeno sodišče preizkus sodbe omejilo na presojo verjetnosti uspeha tožnika z morebitno vloženo pritožbo proti predmetni odločbi ZPIZ. Po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno le-ta ne bi mogla biti za tožnika ugodnejša. Pri tem je treba tudi poudariti, da tožnik poleg svojega izračuna, ki naj bi bil pravilen, pa ni (glej razloge v nadaljevanju), ne ponuja sploh nobene trditve v podkrepitev verjetnosti svojega pritožbenega uspeh, torej niti ne zatrjuje, da obstaja sodna praksa, po kateri bi bila njegova zahteva utemeljena.

(7) Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navaja, da tožnik v svojih tožbenih navedbah ni opredelil, v kakšnem znesku naj bi bil prikrajšan, ker je ZPIZ pri izračunu izhajal iz zavarovalne dobe 15 let in temu ustreznih 35 % pokojninske osnove, čeprav iz sklepa Sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske z dne 17. 11. 2000 (priloga A8, prevod sklepa v prilogi C1) izhaja, da naj bi pokojninska doba tožnika v Republiki Sloveniji znašala nekaj več kot 24 let, zaradi tega pa se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo do trditvene podlage glede dopolnjene pokojninske dobe. Pritožbeno sodišče pa je mnenja, da je treba v skladu z načelom iura novit curia presoditi in obrazložiti, ali je bil glede na zatrjevano (in ugotovljeno) dejansko stanje, torej tudi glede na ugotovljeno bosansko hercegovsko in slovensko pokojninsko dobo, ob upoštevanju materialnih predpisov dodatek dovolj visoko odmerjen.

(8) Tudi po (takšni) presoji pritožbenega sodišča tožnik s pritožbo proti sporni odločbi ZPIZ ne bi uspel. Do dodatka k pokojnini na podlagi ZZSV so upravičeni državljani Republike Slovenije (RS) s stalnim prebivališčem v RS, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ (1. čl. ZZSV). Upravičencu, ki je pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v obdobju od 1. 10. 1991 dalje, se dodatek odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove (4.a čl. ZZSV).

(9) Pri tem pa se upošteva tista delovna doba, ki je bila podlaga za odmero višine pokojnine v kateri od republik bivše SFRJ. Pri dodatku po ZZSV namreč ne gre za določitev slovenske pokojnine, ki bi se mu odmerila glede na slovensko pokojninsko dobo, ampak dodatek predstavlja to, kar izhaja iz njegovega poimenovanja in iz naslova zakona – dodatek k pokojnini, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ (1). Prvostopenjski organ ZPIZ je odmeril (najmanj) dovolj visok dodatek glede na pokojninsko dobo, na podlagi katere je bila tožnikova pokojnina odmerjena, torej na podlagi bosansko hercegovske delovne dobe. ZPIZ je celo odmeril pokojnino, kot da bi tožnik v BiH dopolnil 15 let delovne dobe, čeprav je dejansko dopolnil le dobrih 10 let (natančneje 130 mesecev in 20 dni) delovne dobe, torej je odločba celo v korist tožnika, saj mu le ob dopolnjenih 10 letih pokojninske dobe v RS sploh ne bi bila odmerjena pokojnina, ker še ne bi pridobil pravice do njene uveljavitve. V RS se po 50. čl. ZPIZ-1 v primeru 15 letne pokojninske dobe pokojnina odmeri v višini 35 % pokojninske osnove. Po 4.a členu ZZSV pa se upošteva najnižja pokojninska osnova, ki je na dan 1. 9. 2001 znašala 85.268,48 SIT.

(10) Prvostopenjski organ ZPIZ glede na navedeno zneska osnove za odmero dodatka, ki je na ta dan znašal 29.843,97 SIT, ni odmeril v škodo tožniku. Od tega zneska pa je odštel še pokojnino, ki jo je tožnik prejemal iz BiH (6.374,38 SIT), tako da je dodatek od 12. 9. 2001 dalje znašal 23.469,59 SIT. V odločbi je na tak način, ki ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZPIZ-1 in ZZSV ni v škodo tožnika, izračunan dodatek tudi za naslednje mesece, vse do vključno 1. 10. 2005, to je do datuma, ko je ZPIZ razpolagal z dokumenti, ki so potrebni za odmero dodatka (dodatek se odmerja vsak mesec posebej ob predložitvi dokazila o višini pokojnine, ki jo upravičenec prejme iz ene izmed republik bivše SFRJ).

(11) Ne drži trditev tožnika, da iz obrazložitve sodbe delovnega in socialnega sodišča Ps 1747/2002 z dne 16. 6. 2005 (ki je odpravila prejšnji odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa ZPIZ, s katerima je bila tožniku pravica do dodatka po ZZSV zavrnjena) izhaja, da mora ZPIZ v ponovljenem postopku priznati zavarovancu dodatek po ZZSV v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in zneskom pokojnine, ki jo zavarovanec dobiva v BiH. V odpravljenih odločbah je bil namreč razlog za zavrnitev pravice do dodatka napačen, pri čemer pa niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje o pravici do dodatka po ZZSV, zato je delovno in socialno sodišče zgolj naročilo ZPIZ, da ponovno preveri pogoje za priznanje dodatka in izda novo odločbo (pri čemer pa v sodbi ni nikjer omenjeno, da tožniku dodatek pripada, in če, v kakšni višini). Poleg tega pa je takšen način odmere dodatka, kot se nanjo sklicuje tožnik, tudi materialnopravno zmotna, kar izhaja iz obrazložitve te sodbe glede zakonitosti odločbe.

(12) Tožnik v pritožbi ponovno trdi, da je njegova pokojnina v BiH v septembru 2001 znašala 29.843,00 SIT. Glede na to, da je ZPIZ odmeril dodatek k pokojnini ob upoštevanju nižje pokojnine, ki jo je tožnik dobil v BiH, takšna navedba ni v prid pritožniku. Če bi namreč ZPIZ upošteval znesek, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, bi bil njegov dodatek k pokojnini še nižji oziroma ga sploh ne bi bilo (od usklajenega zneska osnove se odšteje znesek pokojnine, ki ga upravičencu izplačuje nosilec zavarovanja iz republike bivše SFRJ). Takšna navedba je zato neutemeljena, poleg tega pa je tudi neresnična.

(13) Tožnik v pritožbi ponavlja tudi, da bi mu moral ZPIZ dodatek k pokojnini priznati že vsaj od 31. 1. 2001 dalje, ko je tožnik vložil prošnjo za priznanje dodatka k pokojnini, s čimer je bil oškodovan za razliko 8 mesecev. To ne drži. Kot je že prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je tožnik 31. 1. 2001 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in ne zahteve za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini po ZZSV. Gre za dve različni zadevi, ki se nanašata na dve različni socialni pravici. ZPIZ je v odločbi dodatek pravilno odmeril od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 12. 9. 2001. ZZSV v 6. členu namreč določa, da gre pravica do dodatka upravičencu od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (razen če jo je vložil najkasneje šest mesecev po uveljavitvi ZZSV, ko mu gre že od od 1. avgusta 1992 dalje, vendar v tej zadevi ne gre za takšno situacijo).

(14) Tožnik ni konkretiziral oziroma obrazložil pritožbenega očitka glede bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(15) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 1/2006.