Jedro

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se presoja po času njegove izdaje. Vsa dejstva, ki so nastopila po njegovi izdaji so za pritožbeni preizkus nerelevantna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo zapuščinski postopek. Ugotovilo je namreč, da je bila denacionalizacijska odločba, s katero so bile zapustniku vrnjene nepremičnine, vpisane v vl. št. 595, k.o. S., razveljavljena z izrednimi pravnimi sredstvi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dedinja A. M. G. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni zakonskih razlogov za ustavitev zapuščinskega postopka. Odločba Občine Ljubljana-Center št. 301-68/93-06/KP z dne 1.6.1994, na podlagi katere je sodišče uvedlo zapuščinski postopek, je pravnomočna. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ta odločba razveljavljena, je zmotna. Zoper navedeno odločbo je bil sicer vložen predlog za obnovo postopka, o katerem pa še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožnica zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V dopolnitvi pritožbe pritožnica vztraja pri pritožbi, ki jo je v njenem imenu vložil njen pooblaščenec. Podrobno povzema potek denacionalizacijskega in zapuščinskega postopka. Sodišču očita, da pri odločanju ni upoštevalo predloženih listin, svoj sklep pa je pomanjkljivo obrazložilo.

4. Drugi dediči na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se presoja po času njegove izdaje. Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti so torej vsa dejstva, ki so nastopila po 2.2.2003, za pritožbeni preizkus nerelevantna.

7. Pritožnica utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je bila sporna denacionalizacijska odločba z dne 1.6.1994 ob izdaji izpodbijanega sklepa (še) pravnomočna. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je očitno zmotna. Iz dokaznih listin v spisu je namreč razvidno, da je navedena odločba postala pravnomočna 21.6.1994. Res je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center, 1.3.1995 izdala sklep, da se postopek denacionalizacije obnovi, vendar le glede tistega dela sporne odločbe, ki se nanaša na izročitev nepremičnine v posest. Pritožba zoper ta sklep je bila sprva zavrnjena, vendar je sodišče v upravnem sporu s sodbo z dne 21.2.2001 takšno drugostopenjsko odločbo odpravilo, zadevo oziroma odločitev o pritožbi pa odstopilo ministrstvu, ki je nato 9.10.2003 odpravilo sklep z dne 1.3.1995 o delni obnovi denacionalizacijskega postopka. Ta sklep torej v času, ko je sodišče prve stopnje ustavilo zapuščinski postopek, še ni bil niti dokončen in še manj pravnomočen. Za povrh sklep o delni obnovi z dne 1.3.1995 sploh ni posegel v tisti del denacionalizacijske odločbe, s katero so bile denacionalizacijskemu upravičencu sporne nepremičnine v vl. št.595, k.o. S. vrnjene v last. Zaključek sodišča prve stopnje, da premoženje še ni bilo vrnjeno, je torej tudi očitno protispisen. Posledično je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Po 1. in 2. odstavku 203. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) se namreč zapuščinska obravnava ne opravi samo takrat, ko pokojnik ni zapustil premoženja ali je zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Denacionalizacijska odločba z dne 1.6.1994 je bila, kot izhaja iz spisa, izrečena za nično šele 22.12.2003. 8. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07) v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pred ponovno odločitvijo preveri, kakšna je bila usoda zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št.595, k.o. S., potem ko je bila prva denacionalizacijska odločba z dne 1.6.1994 izrečena za nično.

9. Dopolnitev pritožbe, ki jo je vložila sama pritožnica, je bila prepozna. Pritožnica je izpodbijani sklep prejela 14.3.2003, dopolnitev pritožbe pa je poslala sodišču 14.10.2004. Takrat je predpisani 15-dnevni pritožbeni rok že očitno potekel. Vsebinsko obravnavanje te vloge zato ni dopustno, sicer pa sama pritožnica uveljavlja enake pritožbene razloge kot njen pooblaščenec. Čeprav ZD v 3. odstavku 173. člena izjemoma dopušča upoštevanje nepravočasne pritožbe, po navedenem za takšno ravnanje v obravnavanem primeru ni nobene potrebe. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD dopolnitev pritožbe zavrglo.