Jedro

Razlogi v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega SŠ se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženega po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)zavrne obtožba, da je 26. 5. 2011 na Vinarski ulici 20 v Slovenski Bistrici J.R. tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njenega telesa, začasno je bila zmanjšana njena zmožnost za delo, na ta način, da jo je z ostrim delom zidarske žlice udaril po desni roki, ter ji s tem prizadejal rano z raztrganjem in udarnino desne podlahti; s čemer bi naj storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovana J.R. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je kot sodišče prve stopnje 17. 12. 2012 obdolženega SŠ spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovana JR pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 47723/2011. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje.

4. Pritožnik uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni identificiral in ne obrazložil, vendar jih je, ko gre za obdolženčevo škodo, prav vse dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti pritožbeno sodišče (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Pri tem je bila ugotovljena okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, saj je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno (3. točka 372. člena ZKP).

5. Dejanje kot je bilo opisano v obtožbi je bilo namreč v njegovih prvinah tudi predmet plačilnega naloga št. 0000100129447 z dne 31. 5. 2011, s katerim je bila obdolženemu izrečena globa v višini 333,83 EUR. Zoper nalog je obdolženi ugovarjal, nakar je bila izdana odločba o prekršku št. 555006264278 z dne 12. 9. 2012. S to odločbo je bil navedeni plačilni nalog odpravljen, obdolženi pa spoznan za storilca prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, s tem da mu je bil ob uporabi tretjega odstavka 52. člena Zakona o prekrških, izrečen sodni opomin.

6. Res je sicer, da v opisu obeh odločb predmet, s katerim je obdolženi udaril oškodovanko, ni bil ugotovljen, kot ni bilo navedeno, kaj je ta zaradi udarca utrpela (materialna posledica), in res je, da je obe odločbi izdal državni organ, ki po slovenski pravni ureditvi ne sodi. Toda neugotovljenost predmeta samega izvršitvenega ravnanja, ki je po vrsti isto kot izvršitveno ravnanje po opisu dejanja iz obtožbe, ne odpravlja, medtem ko se kršitev javnega reda in miru kot formalna posledica ugotovljenega prekrška in rana z raztrganjem ter udarnina desne podlahti kot materialna posledica zatrjevanega kaznivega dejanja, ne izključujeta. Dejstva iz obeh postopkov so tako v bistvenem ista (prim. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP v zadevi Maresti proti Hrvaški), razlika v državnih organih, ki o teh dejstvih odločajo pa je zgolj institucionalna. V funkcionalnem smislu sta namreč policija kot prekrškovni organ in sodišče prve stopnje kot sodni organ kljub različno določeni stvarni pristojnosti, imela opraviti z zadevo, ki je po merilih Engel (prim. sodba ESČP v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski) kazenska ter z dejstvi, ki so kot rečeno v bistvenem ista (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012). Končno je ugotovljena kršitev v obravnavanem primeru podana tudi zato, ker sodnega opomina po odločbi o prekršku št. 555006264278 z dne 12. 9. 2012 v izrečeno pogojno obsodbo po sodbi sodišča prve stopnje v nobenem njenem delu ni mogoče všteti, s čemer bi bilo ustavno (31. člen Ustave R Slovenije) in zakonsko (prvi odstavek 10. člena ZKP) nedopustno dvakratno kaznovanje za isto stvar le še potrjeno.

7. Ker gre pri ugotovljenem za tako imenovano negativno procesno predpostavko oziroma procesno oviro, ki preprečuje, da bi bilo o zadevi meritorno odločeno, se nadaljnji pritožbeni preizkus izkaže za brezpredmetnega, sprememba sodbe sodišča prve stopnje pa skladna s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP.

8. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve, kot je posledica izrek, po katerem je bila oškodovanka z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.