Jedro

Bolezen je lahko le izjemoma razlog za preložitev naroka, in sicer če sta izpolnjena za to določena zakonska pogoja. Prvi pogoj je, da je bolezen (v razmerju do razpisanega naroka) nenadna in nepredvidljiva, tj. če je nastopila prav na dan naroka ali tik pred njim, tako, da se stranka na to okoliščino objektivno ni mogla pripraviti. Drugi pogoj je, da je bolezen takšne narave, da stranki onemogoča prihod na sodišče in sodelovanje na naroku. Zdravnik, ki na predpisanem obrazcu izda opravičilo, mora v njem navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče in sodelovati na naroku (npr. zaradi vročine).

Ne glede na to, da je njihova škoda dejansko posredna, daje 18. člen ZOZP zavodu (tj. tožeči stranki) položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev.

Pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Škoda je tožeči stranki nastajala sukcesivno. V takšnem primeru pa velja, da pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastale škode pretrga zastaranje in omogoči tudi uveljavljanje povrnitve nadaljnjih škod; če pa oškodovanec ta zastaralni rok za uveljavitev prvega zahtevka zamudi, zastara celotna terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.431,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.585,07 EUR za čas od 25. 3. 2010 dalje do plačila, - 2.417,84 EUR za čas od 30. 3. 2011 dalje do plačila, - 2.428,42 EUR za čas od vložitve spremembe tožbe, kar je od 15. 3. 2012 dalje do plačila, in ji povrniti tudi pravdne stroške v znesku 360,20 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba z očitkom sodišču prve stopnje, da utemeljeni prošnji tožene stranke za preklic prvega naroka za glavno obravnavo neutemeljeno ni ugodilo, s čimer ji je bilo onemogočeno sodelovanje na naroku in podajanje novih navedb (kršitev načel kontradiktornosti in enakega obravnavanja strank), smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Citirana kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po oceni pritožbenega sodišča pa s takšno kršitvijo sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena.

6. 2. odstavek 115. člena ZPP določa, da če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec (idr.) ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. To ne pomeni, kot zmotno razume pritožba, da je bolezen (pooblaščenke idr.) upravičen razlog za preložitev naroka. Iz citiranega določila izhaja ravno nasprotno: bolezen praviloma ni upravičen razlog za preložitev naroka. Takšna restriktivna zakonska ureditev je razumljiva, saj pravici stranke, da se osebno udeleži postopka, stoji nasproti pravica druge stranke do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je v tem primeru močnejša. Drugače povedano, pravica stranke, da sodišče odloči v njeni stvari, ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke (1).

7. Bolezen je lahko le izjemoma razlog za preložitev naroka, in sicer če sta izpolnjena za to določena zakonska pogoja. Prvi pogoj je, da je bolezen (v razmerju do razpisanega naroka) nenadna in nepredvidljiva, tj. če je nastopila prav na dan naroka ali tik pred njim, tako, da se stranka na to okoliščino objektivno ni mogla pripraviti. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. V zdravniškem potrdilu, ki ga je pooblaščenka tožene stranke priložila svoji prošnji za preložitev naroka, je kot prvi dan zadržanosti z dela sicer naveden 6. 6. 2012 (pravilno 6. 9. 2012 - dan naroka za glavno obravnavo), vendar je iz njega mogoče razbrati tudi, da je pooblaščenka svojega zdravnika obiskala že dan poprej. To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je pooblaščenka tožene stranke že dan pred razpisano glavno obravnavo vedela, da se obravnave ne bo mogla udeležiti, in je imela dovolj časa, da poskrbi, da se naroka udeleži drug pooblaščenec.

8. Drugi pogoj je, da je bolezen takšne narave, da stranki onemogoča prihod na sodišče in sodelovanje na naroku. Zdravnik, ki na predpisanem obrazcu izda opravičilo, mora v njem navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče in sodelovati na naroku (npr. zaradi vročine). Ob izdaji in predložitvi opravičila, v katerem takšni razlogi niso navedeni, sodišče nima možnosti presoje, ali je opravičilo utemeljeno. Pooblaščenka tožene stranke je opravičilo sicer poslala, ni pa izkazala opravičljivega razloga - iz opravičila namreč izhaja le odsotnost z dela pooblaščenke tožene stranke. Opravičilo, izdano dne 21. 9. 2012, pa na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da opravi glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, nima vpliva. Sodišče prve stopnje o preložitvi naroka za glavno obravnavo namreč odloča na podlagi dejstev, s katerimi v tistem trenutku razpolaga, zato pooblaščenka razlogov za odsotnost ne more opravičiti za nazaj (B 4). K temu je dodati še, da tožena stranka dejstev, ki bi bila v skladu z zahtevo iz 115. člena ZPP, tudi v pritožbi ni navedla.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki naroka kljub izkazanemu opravičilu in prošnji za preklic naroka ni preložilo, je zato pravilna. Ker toženi stranki ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja, kontradiktornost), kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z zatrjevanji, da bi razširitvam tožbenega zahtevka ugovarjala na prvem naroku za glavno obravnavo (pa ji je sodišče prve stopnje to preprečilo, saj naroka kljub utemeljenim razlogom ni preklicalo), pritožnica zato ne more uspeti. Poleg tega iz dokumentacije predmetnega spisa izhaja, da je bila prva razširitev toženi stranki vročena 4. 5. 2011, druga pa 5. 4. 2012, pa tem spremembam tožbenega zahtevka tožena stranka ni (pisno) ugovarjala oziroma se do njih pisno ni opredelila.

10. Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona (15. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 93/07 - uradno prečiščeno besedilo in 40/12 - ZUJF, v nadaljevanju ZOZP). Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (1. odstavek 18. člena ZOZP). Kritje zahtevkov po prvem in drugem odstavku tega člena se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca (3. odstavek 18. člena ZOZP).

11. Skladno s citiranimi zakonskimi določili pa je toženi stranki pritrditi v delu pritožbenih navedb, s katerimi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in pravilno izpostavlja, da aktivno legitimacijo za obravnavani gospodarski spor tožnici podeljuje ZOZP in ne ZPIZ-1. Pravilno navaja, da 18. člen ZOZP uzakonja omejeno jamstvo zavarovalnice v primerih, kot je obravnavani, kot tudi dejstvo, da je skladno z navedenim členom tožnica upravičena zahtevati le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vse navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča na odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, nima vpliva.

12. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka (pavšalno) ugovarjala temelju tožbenega zahtevka, svojo pasivno legitimacijo pa izrecno priznala. Navedla je, da zavarovalna vsota, do katere še jamči po Polici za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. 160401222709, znaša za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja 110 milijonov SIT (oziroma 459.021,86 EUR), za škodo zaradi uničenja in poškodovanja stvari pa 22,9 milijonov SIT (oziroma 95.560,00 EUR) ter da zavarovalna vsota še ni izčrpana. K temu je dodala, da ji grozi še plačilo odškodnine neposrednemu oškodovancu ter za primer, ko sodišče prve stopnje navedenega ugovora ne bi štelo za utemeljenega, izpostavila, da višini tožbenega zahtevka ne ugovarja (list. št. 10).

13. Tožena stranka pa temelja predmetnega tožbenega zahtevka ni prerekala substancirano oziroma v zvezi s tem ni zatrjevala, da je (glede na predhodno citirano zakonsko normo) dolžna plačati le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje katerega je del obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Višino tožbenega zahtevka je celo izrecno priznala. Z navedbami, ki šele v pritožbenem postopku dopolnjujejo njeno pomanjkljivo trditveno podlago, pa pritožnica vsled določbi 1. odstavka 337. člena ZPP ne more uspeti. Z njimi je tožena stranka namreč prekludirana. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato kljub navidezni zmotni uporabi materialnega prava pravilna in zakonita.

14. Ker tožena stranka nadalje ni zatrjevala niti, da gre v obravnavanem primeru za enkratno terjatev tožeče stranke (kapitaliziran znesek glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine), pa - kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje - tudi ugovor zastaranja vtoževane terjatve ni utemeljen. Nobenega razloga namreč ni za sklep, da tovrstna terjatev (dogovorno) ne more v plačilo dospevati letno (kot v obravnavanem primeru).

15. Ob upoštevanju, da ZOZP določb o zastaranju nima, je sodišče prve stopnje glede zastaranja vtoževane terjatve pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ).

16. Ne glede na to, da je njihova škoda dejansko posredna, daje 18. člen ZOZP zavodu (tj. tožeči stranki) položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev (2). Sodišče prve stopnje je zato za presojo zastaranja obravnavane terjatve utemeljeno uporabilo določbo 1. odstavka 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. 17. Slednji okoliščini sta bili v obravnavani zadevi znani šele z izdajo odločb z dne 26. 7. 2006 (o priznanju pravice do invalidske pokojnine, A 4) in 21. 4. 2006 (o priznanju pravice do invalidnine, A 5), kar bi (sicer) utemeljevalo sklep, da je zastaranje tožbenega zahtevka začelo teči najkasneje dne 26. 7. 2006), vendar pa je sodišče prve stopnje vsled ugotovljenemu pretrganju zastaranja pravilno zaključilo, da je zastaranje začelo (ponovno) teči dne 1. 9. 2009, zaradi česar vtoževani tožbeni zahtevek še ni zastaral. 18. Zastaranje se namreč pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg pa lahko dolžnik pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (364. člen OZ). Ker tožena stranka trditvi tožnice, da je škodo za leto 2008 plačala 1. 9. 2009, ni nasprotovala, prav tako pa ni prerekala niti dejstva, da je do navedenega dne škodo redno plačevala, zaradi česar se obravnavani dejstvi štejeta za priznani (214. člen ZPP), je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ugovor zastaranja vtoževane terjatve neutemeljen.

19. Ker so v citiranem zakonskem določilu (2. odstavek 364. člena OZ) navedena konkludentna ravnanja, s katerimi lahko dolžnik pripozna dolg, pa tožena stranka ne more uspeti niti z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da tudi sicer pretrganje zastaranja lahko povzroči le pravočasno vložena tožba. Pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga. (3) Vsled pravilni uporabi določbe o priznanju nezanikanih dejstev (214. člen ZPP), pa pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker pretrganja zastaranja tožnica ni dokazala z nobeno listino.

20. Škoda je tožeči stranki obravnavanega gospodarskega spora torej nastajala sukcesivno. V takšnem primeru pa velja, da pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastale škode pretrga zastaranje in omogoči tudi uveljavljanje povrnitve nadaljnjih škod (3. odstavek 369. člena OZ); če pa oškodovanec ta zastaralni rok za uveljavitev prvega zahtevka (to je v obravnavanem primeru škoda za leto 2009) zamudi, zastara celotna terjatev. (4) Tudi pritožničina navedba, da bi morala tožeča stranka v konkretnem primeru, ko škoda nastaja letno, kot dober gospodar s tožbo pravočasno uveljavljati plačilo bodočih škod, je z vidika navedenega določila neutemeljena. Ker je toženka zadnji zaporedni znesek odškodnine plačala 1. 9. 2009, glede na triletni subjektivni zastaralni rok njena prva terjatev (2.585,07 EUR) kot tudi pravica za uveljavljanje vseh nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrednih terjatev še ni zastarala.

21. Ker tudi pravilna uporaba materialnega prava v obravnavanem gospodarskem sporu narekuje enako rešitev (zavrnitev tožbenega zahtevka), je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe. Pravilnost uporabe materialnega prava se namreč presoja glede na odločitev o utemeljenosti zahtevka, zaradi česar je sodba sodišča prve stopnje obremenjena zgolj z navidezno zmotno uporabo materialnega prava, ki ne terja njene spremembe v postopku s pravnimi sredstvi (5. točka 1. odstavka 358. člena ZPP). K temu je dodati, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) VSL sodba I Cpg 735/2012. (2) U-I-116/09, Up-495/09. (3) VSL Sodba II Cp 2998/2011. (4) VSL Sodba II Cpg 404/2011.