Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca tožnici nerazdelno plačati odškodnino v višini 154.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 1.872,00 EUR pravdnih stroškov, tožencu pa 2.024,15 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti še 1.136,75 EUR stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnica predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je sodišče pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o razlagi pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica in pokojni M. M.? 2) Ali sta sodišči z opustitvijo zaslišanja prič (O. O. in B. B., ki jima je bilo znano, kakšno pogodbo sta sklenila tožnica in pokojni M. M.) kršili pravico tožnice do (izvedbe predlaganega) dokaza kot sestavnega dela z Ustavo zagotovljene pravice do izjavljanja v postopku in s tem zagrešili absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)? 3) Ali je materialnopravno pravilen zaključek, da sta tožnica in pokojni M. M. sklenila posodbeno in ne najemno pogodbo? 4) Ali se je v primeru, da bi šlo za posodbeno pogodbo, posodnik (pokojni M. M.) lahko razbremenil svoje odgovornosti za tožnici nastalo škodo s tem, da ji je omenil, da bo v okviru obnove v najem dane hiše zamenjal tudi stopnice oziroma ali je to ekskulpacijski razlog iz 586. člena OZ (da je opozoril izposojevalca, da ima stvar napake ali nevarne lastnosti)? 5) Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča, da toženca nista odškodninsko odgovorna za tožnici nastalo škodo niti po splošnih pravilih odškodninskega prava niti po 92. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1)?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je sodišče zaslišalo le tožnico in vpogledalo v listine, medtem ko je vse ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Opustitev zaslišanja tožencev in prič O. O. in B. B. pomeni kršitev pravice do izjavljanja v postopku, ki je del pravice do enakega varstva pravic, zagotovljene z 22. členom Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin); gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče teh prič ni zaslišalo oziroma so razlogi nejasni in protislovni. Priči nista bili predlagani le zaradi škodnega dogodka, temveč tudi zaradi dokazovanja obstoja najemnega razmerja. Zaključek, da ni šlo za najemno razmerje, temveč neodplačno uporabo, je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar pomeni kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, sodnega varstva in pravnega sredstva (14., 22., 23. in 25. člen Ustave). Izvedeni dokazi, zlasti izpovedba tožnice in izpis iz njenega zvezka dokazujeta, da je bila sklenjena ustna najemna pogodba. Nepomembno je, ali je bila dogovorjena najemnina skladna s tržno, saj v pogodbenih razmerjih velja avtonomija strank (3. člen OZ). 82. člen OZ določa pravila o razlagi pogodb. Sodišče bi moralo pri razlagi dogovora izhajati tudi iz zapisa iz tožničinega zvezka, v katerem je izražena prava pogodbena volja, da je tožnica M. M. plačevala najemnino. Predvsem pa sta sodišči prezrli, da je želel pokojni M. tožnici pomagati in da je v hišo vložila veliko lastnega dela in nekaj denarja. Splošno znano in običajno je, da se vložki najemnika upoštevajo oziroma poračunajo z najemnino. Višje sodišče je sprejelo tožničino stališče, da je pokojni M. vedel za slabo stanje stopnic, vendar nato brez podlage v spisu zaključilo, da je morala njihovo stanje vsaj tako dobro poznati tudi tožnica. Vedela je, da so stopnice stare in da jih je pokojni nameraval zamenjati, ker pa so bile prebarvane, ni vedela, da so v tako izredno slabem stanju, da je njihova uporaba nevarna. Šele ko se je stopnica odlomila, je ugotovila, da so že delno preperele in strohnele, kar je bilo pokojnemu kot lastniku nedvomno dobro znano. Odgovornost pokojnega M. oziroma tožencev kot njegovih dedičev je podana že na podlagi splošnega pravila o krivdni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ), pa tudi po 92. členu SZ-1, v katerem je določeno, da mora lastnik stanovanje izročiti v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo. Prav tako mora vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanju, ki zagotavlja normalno uporabo ves čas trajanja najema. Obrazložitev nižjih sodišč ne zadošča kriterijem iz 22. člena Ustave glede obrazloženosti sodnih odločb, upoštevaje izkazano plačevanje najemnine in da je odplačnost bistveni del najemne in ne posodbene pogodbe. Gre za odstop od obstoječe sodne prakse, po kateri je glavna značilnost posodbene pogodbe izročitev stvari v neodplačno rabo. Nobenega dvoma ni, da je bila hiša tožnici izročena odplačno. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 403/2012 je sodišče zaključilo, da je bila sklenjena najemna pogodba, čeprav stranki višine najemnine nista določili (je pa ta bila določljiva). V konkretnem primeru pa je bila najemnina izrecno dogovorjena in je znašala 50,00 EUR mesečno.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).