Jedro

O razmerju z mednarodnim elementom govorimo vselej, ko okoliščine pravnega razmerja segajo na različna pravna področja. Ker so kolizijske norme formalno pravo, je za presojo časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje do vložitve tožbe.

Igra na srečo, imenovana fair-play, ki je bila podlaga, da je tožnik tožencu posodil denarni znesek, katerega vračilo sedaj zahteva s tožbo, do uveljavitve Zakona o igrah na srečo ni bila izrecno prepovedana, zato ni mogoče pritrditi materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je posojilna poogodba nična zaradi nedopustne podlage.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.9.2004, opr. št. P 132-2004-39 razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.500 DEM oziroma 1.789,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi od 13.12.1995 dalje, ki veljajo za hranilne vloge v DEM oz. EUR na vpogled v kraju izpolnitve.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložil toženec, ki navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zatrjeval, da je potrdilo, da bo izposojeni znesek vrnil do

12.12.1992, napisal po nareku toženca in H. zaradi njunega zastraševanja in grožnje, da ga bosta pretepla. Te njegove trditve je prepričljivo potrdila priča B., sicer mati toženca, ki ji je sin še istega dne po vrnitvi iz Avstrije, vidno razburjen povedal, da jima je komaj ušel. Ne glede na to je sodišče ugotovilo le, da so sicer podani vsi razlogi izpodbijanja takega pravnega posla, nato pa zaključilo, da je toženec glede na enoletni rok iz 117. člena ZOR prekludiran v svojih pravicah. Izpodbijana odločitev ni pravilna zato, ker sodišče v nobeni od obeh transakcij, s katerima je tožnik v resnici samo manipuliral s toženecem, s ciljem pridobiti protipravno premoženjsko korist, ni ugotovilo elementov oškodovanja niti nepoštenosti, čeprav so vsi podatki o tem v spisu. Nesporno je namreč, da je imel toženec v času vključitve v prepovedano verigo petkrat več denarja kot tožnik in da to ni bil razlog "izposoje" denarja za vpis vložka v obravnavani denarni verigi. Organizator verige je bil tožnik in on je vanjo vpletel toženca, ta pa je po večmesečnem prigovarjanju popustil. Tožnik namreč ne bi mogel sam nadaljevati in mu je toženec posodil svoje ime, moral pa je podpisati vložek, ki mu ga je dal tožnik. Vendar je vse navedeno pri obravnavanju cause njunega razmerja povsem drugotnega pomena, saj je bil izključni razlog interes tožnika za nadaljevanje igre. Nadalje navaja, da tožnik ni zanikal, da se je dalj časa ukvarjal z denarnimi verigami in da je iz njih večkrat pridobil koristi, nesporno pa je tudi to, da je bilo organiziranje takšnih verig v Republiki Sloveniji prepovedano in sta tudi pravdni stranki posel vpisa novega vložka sklenili v Avstriji. Tožnik bi potrdilo o vrnitvi 3.500,00 DEM lahko izposloval tudi v Kranju in zato ne bi bilo treba potovati v Avstrijo. Ta posel, ki ga sodišče šteje za spremembo posojilne pogodbe, čeprav to v resnici ni, bi pravdni stranki lahko opravili tudi brez sodelovanja H.. Pod pretvezo, da bo tožnik dobil povrnjen vložek iz verige, v kateri je toženec posodil samo svoje ime, je tožnik tudi zvijačno prepričal toženca, da je res prišel v Avstrijo na dogovorjeni kraj, ni pa vedel, da ga bosta skupaj s H. prisilila v podpis potrdila o vrnitvi 3.500,00 DEM do 12.12.1992. Obe opisani transakciji, ki se ju je poslužil tožnik, nosita pečat prepovedanega, zato nista dovoljeni in z moralnega vidika nista opravičljivi.

Sodelovanje in pomaganje pri organiziranju dejavnosti, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske udeležencem, ki so se pred njimi vključili v dejavnosti, je izrecno prepovedano in sankcionirano, zato je posojilna pogodba brez pravnega učinka, brez pravnega učinka pa je tudi potrdilo, da bo toženec vrnil 3.500,00 DEM do 12.12.1992, saj le-to temelji na prepovedanem pravnem poslu. Ni namreč nezanemarljivo, da je prav "izposoja" denarja predstavljala način, s katerim je organizator denarne verige lahko dosegel, da je vpletel svojo žrtev - toženca, podpis potrdila o vrnitvi pa predstavlja samo zadnje izvršitveno dejanje tožnika. Zato ne vzdrži ugotovitev, da tožnik iz te verige ni bil obogaten, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zanikal, da je imel v konkretni denarni verigi od "izposoje imena" korist. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za t.i. razmerje z mednarodnim elementom. O takem razmerju govorimo, ko okoliščine pravnega razmerja segajo na različna pravna področja (Cigoj, S., Mednarodno zasebno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, Prva knjiga - splošni nauki, Ljubljana 1984, str. 25). V takem primeru je treba pred uporabo konkretnega materialnega prava uporabiti kolizijska pravila, tj. pravila, ki določajo, katero pravo (pravo katere države) je potrebno uporabiti za odločanje. V tej zadevi tožnik zahteva vračilo denarnega zneska, ki ga je tožencu posodil za sodelovanje v verižni igri na srečo (t.i. fair-play), ki sta jo pravdni stranki igrali v Republiki Avstriji, prav tako pa je bilo potrdilo na list. št. A1 (o pravni naravi potrdila bo govora v nadaljevanju obrazložitve) napisano v Republiki Avstriji. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da gre med pravdnima strankama za razmerje z mednarodnim elelementom. To pravno področje v Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list Rs, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP), ki v 118. členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati (prej veljavni) Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (UR. list SFRJ, št. 43/82 in 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ker so kolizijske norme specifične pravne norme, je treba navedeno končno določbo razlagati s pomočjo pravne teorije. Po mnenju pravnih teoretikov gre za formalno pravo (Cigoj, S., ibidem, str. 76), kar utemeljuje sklep, da je za presojo časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje do vložitve tožbe. Navedeno stališče je sprejela tudi že sodna praksa (gl. npr. odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1713/2004). Iz povedanega sledi, da je za odločitev, katerega izmed dveh zakonov, ki urejata področje mednarodnega zasebnega prava, treba uporabiti v obravnavanem primeru, pomemben trenutek vložitve tožbe.

Ker je bila tožba vložena 11.12.1995, torej v času veljavnosti ZUKZ, je treba uporabiti kolizijska pravila tega zakona. ZUKZ v 8. točki 1. odstavka 20. člena določa, da je za posojilno pogodbo, če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, treba uporabiti pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež, kar pomeni, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti slovensko (materialno) pravo.

Igra na srečo, ki je bila podlaga, da je tožnik tožencu posodil denarni znesek, katerega vračilo sedaj zahteva s tožbo, do uveljavitve Zakona o igrah na srečo (Ur. list RS, št. 27/1995, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIS) ni bila izrecno prepovedana. Ker ZIS velja šele od 19.5.1995 dalje, toženec v pritožbi nima prav, ko trdi, da gre za izrecno prepovedano in sankcionirano igro. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče pritrditi materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je posojilna pogodba nična zaradi podlage v smislu 51. in 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR). Pogodba je namreč nična, če zanjo ni podlage ali če je ta nedopustna. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga posojilne pogodbe nedopustna, saj je splošno znano dejstvo, da je bila igra fair-play nezakonita, posoja denarja za sodelovanje v nezakoniti igri na srečo pa je primer pravnega posla, ki nasprotuje družbeni morali, ni pravilno, saj fair-play, kot je bilo že povedano, v tistem času v Republiki Sloveniji ni bila prepovedana igra na srečo. Ker pravna podlaga posojilne pogodbe ni nedupustna, pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, tudi ni nična.

Za odločitev v tem sporu so pomembna naslednja, pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva: - tožnik je tožencu posodil 3.500,00 DEM za sodelovanje v igri fair-play v Avstriji; - pogodbeni (sedaj pravdni) stranki sta bili dogovorjeni, da toženec tožniku vrne denar, ko ga bo dobil nazaj od organizatorja igre v primeru uspeha v igri, tj., ko bo v igri prišel na vrh piramide; - okoliščine v zvezi z odložilnim pogojem (tj. uspehom v igri) niso nastopile;

- med strankama je prišlo do spremembe prvotne pogodbe, in sicer se je toženec tožniku zavezal vrniti izposojeni znesek najkasneje do

12.12.1992;

- podpis na potrdilu (spremembi pogodbe) je toženčev; - toženec tožniku dolžnega zneska ni vrnil. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje, saj je dokazna ocena izčrpna in prepričljiva. Pravilni so tudi materialnopravni zaključki, in sicer da gre pri prvi pogodbi za posojilno pogodbo z odložnim pogojem, ki pa je bila kasneje spremenjena v posojilno pogodbo s točno določenim rokom vračila.

Pritožbene navedbe toženca, ki sodišču prve stopnje očitajo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z njegovimi trditvami o prisiljenju oziroma grožnji, pod katerim naj bi podpisal potrdilo na list. št. A1 (spremembo posojilne pogodbe), niso relevantne, saj gre, kot je tožencu v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, za izpodbojne razloge, ki bi jih moral toženec uveljavljati v drugem (pravdnem) postopku in v roku, ki ga določa 117. člen ZOR. Neutemeljene so tudi vse ostale toženčeve pritožbene navedbe, ker toženec izhaja iz predpostavke, da je pravna podlaga (causa) posojilne pogodbe in zato tudi pogodba sama nična, kar pa - kot je bilo obrazloženo že zgoraj - ne drži. Ključna je torej le ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pogodbeni (pravdni) stranki sklenili posojilno pogodbo s točno določenim rokom vračila, zato bi moral toženec v dogovorjenem roku vrniti izposojeni znesek (1. odstavek 562. člena ZOR). Ker tega, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni storil, je tožnikov tožbeni zahtevek na vračilo posojenega denarja utemeljen. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks, bodo predmet nadaljnjega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj o tem v skladu z določbo 1. odstavka 169. člena ZPP odloča sodišče prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.