Jedro

Iz vseh izvedeniških mnenj in izvidov lečečih zdravnikov izhaja, da je tožnik sposoben opravljati lažje in srednje težko delo v polnem delovnem času ob določenih omejitvah. Tožnikovo zdravstveno stanje zato ni takšno, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, niti pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti in ne bi bil ob tem zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 23. 6. 2010 in z dne 24. 3. 2010 ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V obširni pritožbi navaja, da je že leta 2010 na obravnavi pri sodišču prve stopnje zahteval in prosil, da se sojenje preloži in počaka, ko bo v Republiki Avstriji opravil preglede na katere je še čakal, saj bi iz izvidov sodnih zdravniških izvedencev bilo razvidno njegovo zdravje. Do sedaj mu pri toženki, niti pri sodišču ni bilo omogočeno, da bi se upoštevali izvidi iz leta 2010 in iz leta 2012. Sodišče v Sloveniji bi mu moralo ob upoštevanju izvidov priznati invalidsko pokojnino, kakor mu je bila priznana tudi v Avstriji od 1. 11. 2009 dalje do trenutno 31. 5. 2013. Meni, da bi tožena stranka na podlagi novejših izvidov sprejela drugačno odločitev. Pritožnik v pritožbi nadalje navaja, da je po nalogu sodišča v Avstriji opravil več zdravniških pregledov in sicer v letu 2010 21. 4., 17. 6., 3. 8. in 21. 9.. Na podlagi teh pregledov je sodišče v A. odločilo, da je opravičen do začasne invalidske penzije od 1. 11. 2009 do 31. 5. 2011. V letu 2011 je opravil preglede 18. 5., 1. 6., 26. 7. in 25. 10.. V letu 2012 je preglede opravil 8. 3., 23. 3. in 10. 5. in na podlagi teh pregledov je sodišče odločilo, da je upravičen do začasne pokojnine do 31. 5. 2013. Ker se mu je zdravje še dodatno poslabšalo je bil v času od 17. 1. 2012 do 28. 2. 2012 na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici ... Pritožnik nadalje navaja, da nima denarja, da bi izvide, ki jih ima prevedel v slovenski jezik. Nadalje navaja, da mu ni znano, da bi moral ponovno vložiti zahtevek v Sloveniji, saj je zahtevek podal že leta 2007 in tudi kasneje je vse zahtevke vlagal samo v Avstriji, kjer njegova pokojninska zavarovalnica kontaktira s toženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 24. 3. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela pokojnine. Ta odločitev je temeljila na mnenju invalidske komisije prve stopnje, ki je dne 18. 3. 2010, na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejen, zato pri njem invalidnosti ni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik si je pred 30 leti poškodoval sprednjo križno vez. Zaradi rupture meniskusev je bila leta 2009 narejena artroskopija in parciarna menisektomija. Po rehabilitaciji je stanje brez posebnosti, levo koleno je nekoliko nestabilno, gibljivost pa v mejah normale. Iz izvida psihiatra z dne 16. 9. 2009 je razvidno, da ima poleg depresivnih simptomov številne somatske težave, na primer napade migrene, slabosti, napetosti, poliurijo. Iz avstrijske medicinske dokumentacije je razvidno, da ortoped meni, da je gibalni status takšen, da se tožnik lahko obleče in sleče brez težav, hoja ritmična, simetrična, koordinirana, koraki normalno dolgi, možnost hoje na prstih in petah, počep izvede, navaja bolečine v levem kolenu, ni motenj fine motorike, dobra gibljivost prstov, pest napravi, dobra pozicija palca. Pri vratni, torakalni in lumbalni hrbtenici gre za neomejeno gibljivost, brez bolečin, prav tako je pri ramenih inpigement negativen, test rotatorne manšete negativen, tožnik se lahko dotakne zatilja, prav tako drugega ramena. Iz izvidov ortopeda ne izhajajo problemi z rokami in kolki s skočnimi sklepi in stopali. Nevrološki status je takšen, da ni radikularnega izžarevanja niti dizestezij, ni motenj prekrvavitve. Zaključki ortopeda so takšni, da pri tožniku ne gre za spremembe delovne zmožnosti po artroskopsko delni resekciji notranjega in zunanjega meniskusa v levem kolenu. Tožnik ima kronično cervikolumbalgijo, brez pomembno omejene gibljivosti vratne in ledvene hrbtenice, brez senzoričnih in motoričnih izpadov na zgornjih in spodnjih okončinah, zaradi starosti ustreznih sprememb na vratni in ledveni hrbtenici. Zaradi trna petnice obojestransko uporablja vložke, ne potrebuje analgetikov. S strani gibalnega aparata je še naprej sposoben za lažje ter srednje težko delo, pri katerem ne bo delal na eksponiranih mestih, kjer ne bo dvigal ali prenašal težjih bremen. Psihiater ugotavlja, da ima zavarovanec blago depresivno in aksiozno simptomatiko, hitro se utrudi, je slabše obremenljiv, ima številne somatske spremembe, ki so v ospredju. V celoti je sposoben za lažje in srednje težko delo, pri katerem bo menjaval položaj telesa, kjer ne bo izpostavljen vlagi, mrazu, kjer ne bo delal ponoči, v izmenah, kjer ne bo nevarnosti padca, ne pod časovnim pritiskom, stoje, sede, s hojo.

Navedeno pomeni, da je tožena stranka v okviru ugotavljanja zdravstvenega stanja tožnika upoštevala zdravstveno dokumentacijo tožnika, tako slovensko kakor avstrijsko, vendar le do dneva izdaje dokončne odločbe, to je do 23. 6. 2010. Na podlagi takšne listinske dokumentacije, ki je skladna z izvedeniškim mnenjem invalidske komisije prve in invalidske komisije druge stopnje, pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost do takšne mere, da bi pri tožniku bila izgubljena delovna zmožnost, v smislu I. ali II. kategorije invalidnosti.

Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembam). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku istega člena je določeno, da se v I. kategorijo invalidnost razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Tožnik je zahteval, da se mu prizna sorazmerni del invalidske pokojnine, upoštevajoč njegovo zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji. Do invalidske pokojnine je upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), kakor je to določeno v 67. členu ZPIZ-1. Tožnik tako na podlagi slovenskih predpisov ob ugotovljenem zdravstvenem stanju, do dneva dokončnosti izdane odločbe (23. 6. 2010) ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnikovo zdravstveno stanje namreč ni takšno, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, niti pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti in ne bi bil ob tem zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Iz vseh izvedeniških mnenj in izvidov lečečih zdravnikov izhaja, da je tožnik sposoben opravljati lažje in srednje težko delo v polnem delovnem času ob določenih omejitvah.

Pritožnik navaja, da ne razume kako to, da mu je v Republiki Avstriji bilo ugodeno in ima pravico do začasne invalidske pokojnine, v Republiki Sloveniji pa nima te pravice. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožniku pojasnjuje, da so predpisi glede pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v posamezni državi različni. V Republiki Sloveniji je, v času odločanja pri toženi stranki in pred sodiščem prve stopnje, veljal ZPIZ-1. Tožnik pogojev za pridobitev sorazmernega dela invalidske pokojnine ni izpolnjeval, iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje in s katerimi se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti strinja in jih je v nekaterih točkah samo še dodatno pojasnilo.

Pritožbeno sodišče tožniku še dodatno pojasnjuje, da so vsi izvidi pridobljeni po izdaji dokončne odločbe dne 23. 6. 2010 lahko le predmet novega postopka pred toženo stranko. Konkretno to pomeni, da v kolikor se je tožnikovo zdravstveno stanje po mesecu juniju 2010 poslabšalo, ali v kolikor to izhaja iz opravljenih pregledov, ki jih je tožnik opravil pri različnih specialistih v letih 2010, 2011 ali 2012 mora tožnik sprožiti novi postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj se je postopek, ki ga je sprožil v letu 2007 oziroma 2009, končal. To lahko stori direktno pri toženi stranki ali pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Avstriji (P.V.). V novem postopku bo tožena stranka v celoti upoštevala tudi izvide po juniju 2010 in o zadevi na novo odločila.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.