Jedro

Ker tožnikova pravica do plačila dodatka zaradi neugodnega vpliva okolja ni bila določena niti v internem splošnem aktu tožene stranke niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikovo delo z vidika neugodnih vplivov okolja odstopalo od dela njegovih sodelavcev na delovnem mestu reševalec iz vode, odločitev glede priznanja tega dodatka zaradi ugotovljenega drugačnega dejanskega stanja ne odstopa od stališč, zavzetih pri odločanju v drugostopenjski zadevi, na katero se sklicuje pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače iz naslova dodatka za neugodne vplive okolja za obdobje od januarja 2002 do avgusta 2005 v skupnem znesku 2.500,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti ugotovljenih mesečnih neto zneskov dalje do plačila. Svojo odločitev je utemeljevalo s tem, da tožena stranka ni imela sklenjene podjetniške kolektivne pogodbe, v internih aktih, ki so se nanašali na plačilo plač, tega dodatka ni imela posebej urejenega, hkrati pa na tožnikovem delovnem mestu reševalca iz vode tudi ni šlo za nobene posebne obremenitve, ki bi opravičevale izplačilo tega dodatka že zgolj glede na določbe za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Hkrati je sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo. Navaja, da bi moralo sodišče revizijo dopustiti, saj gre za pomembno pravno vprašanje v zvezi z razlago določb kolektivne pogodbe o plačilu dodatka iz naslova neugodnih delovnih pogojev, ko v internih akta delodajalca taki pogoji niso opredeljeni. O tem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo. Tudi sicer naj bi odločitev odstopala od prakse sodišča druge stopnje, ki je ob ugotovitvah, da je delavec le določena dela opravljal v neugodnih delovnih pogojih, delavcu priznalo pravico do tega dodatka za dejansko opravljanje dela v težjih pogojih. Temu ustrezno bi moral biti tožniku priznan dodatek vsaj za ugotovljeno nekaj urno mesečno čiščenje bazenov s prisotnostjo kemikalij. Pri tem se je skliceval na odločitev sodišča v zadevi Pdp 1745/2002. Sicer pa bi sodišče moralo tudi glede plačila dodatka za težje pogoje dela upoštevati določila internega akta o odmeri letnega dopusta, ki je kot merilo za odmero dopusta določal tudi pogoje dela.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) se lahko nezadovoljna stranka pritoži zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišča pa o tem še ni odločalo.

Tožnikove pritožbene navedbe, da bi morala biti revizija dopuščena, ker bi bilo od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (glede neposredne uporabe določb kolektivne pogodbe dejavnosti o dodatku za delo v neugodnih vplivih okolja) glede na navedene določbe ZDSS-1 ne pomenijo utemeljenega pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije. Prav tako ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga tožnikove navedbe, da bi moralo sodišče vtoževani dodatek priznati že zgolj zato, ker so bili „pogoji dela“ upoštevani pri odmeri tožnikovega letnega dopusta oziroma, da bi moralo sodišče dodatek priznati že glede na ugotovljeno nekaj urno mesečno delo s kemikalijami v času čiščenja bazenov. Vrhovno sodišče se ob obravnavi pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije ne more opredeljevati do vsebinske odločitve sodišča druge stopnje, razen kolikor gre za razloge iz 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 oziroma za vprašanje odstopa ali neenotnosti sodne prakse.

Kolikor tožnik zatrjuje, da odločitev sodišča glede priznanja dodatka za delo v neugodnem delovnem okolju odstopa od sodne prakse sodišča druge stopnje oziroma, da pred tem sodiščem ustvarja neenotno prakso in se pri tem sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 1745/2002, sodišče ugotavlja, da je bil v navedeni zadevi delavcu tožniku dodatek zaradi neugodnih vplivov okolja izrecno priznan že v pogodbi o zaposlitvi. Sporna je bila zgolj višina in način obračuna tega dodatka. Le glede načina obračuna in minimalne višine se je sodišče neposredno oprlo na določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, ki je izrecno določala, da se dodatki obračunajo in izplačajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Ker tožnikova pravica do plačila dodatka zaradi neugodnega vpliva okolja pri toženi stranki ni bila ugotovljena niti v internem splošnem aktu in niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, niti ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikovo delo z vidika neugodnih vplivov okolja sicer odstopalo od dela njegovih sodelavcev na delovnem mestu reševalec iz vode, odločitev glede priznanja tega dodatka ne odstopa od stališč, zavzetih pri odločanju v zadevi Pdp 1745/2002, oziroma gre za ustrezno drugačno odločitev glede na ugotovljeno drugačno dejansko stanje.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče v smislu 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.