Jedro

Lastnik oziroma domnevni lastnik lahko, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Omenjena (negatorna) tožba zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Pogoj za njeno uveljavljanje ni ne nastanek škode (povrnitev le-te lahko lastnik uveljavlja v skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ po splošnih pravilih o povrnitvi škode), prav tako ne okoliščina, da se z očitanim dejanjem otežuje uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna (ali povzroča znatnejšo škodo).

Z odločitvijo, da se toženki prepoveduje vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na omenjeni parceli, se dejansko posega v pravnomočno odločitev o ustanovitvi toženkine služnostne pravice.

Dejanja, ki predstavljajo izvrševanje ugotovljene služnosti, po svoji naravi predstavljajo dovoljen poseg v lastninsko pravico na tuji nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Toženka S. S., in njeni izvršitveni pomočniki so dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini parc. št. 1620/0, k.o. X, s košnjo trave, vse v roku 15-ih dni, pod izvršbo.“.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 11. 2018: - odločilo, da so dolžni toženka in njeni izvršitveni pomočniki ter obiskovalci v roku 15 dni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičninah parc. št. 1620/0 in 1619/3 obe k.o. X, še posebej pa so dolžni opustiti vsako košnjo trave na zemljišču tožnikov (I. točka izreka), - v delu nad prisojenim tožbenim zahtevkom (kot to izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe) je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna tožnika v 15-tih dneh od izdaje odločbe o stroških sodišča prve stopnje toženki nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.178,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila (III. točka izreka), - odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje po 30. 10. 2017 nastale nadaljnje pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi zahtevek tožnikov na opustitev vsakršnih posegov v njuno lastninsko pravico na parcelah št. 1620 in 1619/3 k.o. X, še posebej na opustitev vsake košnje trave na zemljišču tožnikov, prav tako pa tudi, da jima naloži nerazdelno plačilo vseh pravdnih stroškov, nastalih toženi stranki po 30. 10. 2017, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in v nasprotju z razlogi sodbe. Če bi bila v razlogih obrazložena odločitev, da sta tožnika utemeljeno zahtevala le opustitev košnje, pravilna, bi lahko sodišče toženki in njenim naložilo le opustitev poseganja v lastninsko pravico s košnjo, pa še to le s košnjo za zemljišču, na katerem je do nje sploh prišlo, nikakor pa ne opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico na teh parcelah. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo je tudi v tem, da sodišče v izreku nalaga opustitev vseh posegov, posebej s košnjo, po nepremičnini parc. št. 1619/3, v razlogih pa sploh ne ugotavlja, da bi toženka ali njeni po zemljišču te parcele kosili. Zato ni razlogov v odločilnih dejstvih, zakaj je glede omenjene parcele ugodilo zahtevku na prepoved vsakršnih posegov. Poleg tega tožeča stranka posega s košnjo v parcelo št. 1619/3 sploh ni zatrjevala. Vsebina izreka sodbe pomeni tudi vsebinsko nasprotno odločitev o že prej pravnomočno razsojeni stvari. S takšnim izrekom je namreč sodišče ponovno odločilo o že pravnomočno razsojenem delu zahtevka na opustitev posegov s hojo in vožnjami, ki je bil v prejšnjem sojenju v isti zadevi zavrnjen. Če bi izpodbijana sodba v točki I izreka postala pravnomočna, bi obstajala dva diametralno nasprotna izvršilna naslova, torej prejšnji, s katerim je bil ugotovljen obstoj služnostne pravice hoje in voženj v korist toženke za potrebe njenih nepremičnin in tožnikoma prepovedano vsakršno poseganje v to služnostno pravico, ter nova sodba, s katero se toženki in njenim nalaga opustitev vsakršnih posegov v lastninsko pravico na istih nepremičninah. Pritožba poudarja, da so ugotovitve sodišča v zvezi s košnjo po parceli št. 1621 irelevantne za razsojo, saj tožnika v tožbenem zahtevku opustitve posegov v to parcelo niti nista zahtevala. Od nje sta zahtevala opustitev vsakršnih posegov v parcelo št. 1620 in 1619/3. Pritožnica omenja, kaj naj bi tožnika navajala v tožbi oziroma v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2015. V tem okviru nista navedla, na katerih delih parcel naj bi se košnji izvedli, kje so mejniki, niti zakaj sklepata, da je bil Ž. Ž. toženkin izvršitveni pomočnik. Pojasnjevanje tožnika ob ogledu sodišča in v njegovi izpovedbi pa naj bi bilo prepozno. Kot prepozno bi moralo sodišče šteti tudi navedbe in dokaze v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2018. Fotografije z vrisanimi podatki o meji ter o zatrjevanih košnjah in navedbe o natančni lokaciji košenj ter da obstojijo uradni mejniki bi tožeča stranka lahko podala do zaključka prvega naroka, kar je bilo že v letu 2015. Tožba je bila glede košenj nezadostno substancirana, navedbe, dokazni predlogi in zahtevek preveč pavšalni. Sodišče ni ugotovilo, da je košnje izvajala toženka osebno niti ne, na podlagi česa sklepa, da naj bi Ž. Ž. košnje izvajal po zemljišču tožnikov po naročilu toženke ali za njen račun. Glede odločitve o pravdnih stroških navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo kriterij uspeha, saj naj bi bil tožbeni zahtevek tožnikov praktično zavrnjen v celoti. Tožeča stranka kljub postavljenim rešetkam - vgrajeni kineti za odvajanje vseh voda, ki bi se eventualno stekale iz nekoliko višje ležečega dvorišča tožene stranke na asfaltno dvorišče na parcelah, navedenih v tožbi, ni skrčila tožbenega zahtevka, čeprav zanj ni imela več pravnega interesa. V dopolnitvi pritožbe1 se pritožnica sklicuje na 99. člen SPZ in navaja, kdaj ga je moč uporabiti. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati 73. in 75. člen SPZ ter pri tem ugotoviti, ali je toženka kot lastnica nepremičnine, če naj bi jo preko svojih izpolnitvenih pomočnikov uporabljala tako, da je redoma kosila še preko mejne linije (seveda samo na parceli št. 1620), s temi dejanji otežila uporabo sosednje nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in ali je s tem povzročila znatnejšo škodo. Poudarja, da s košnjami ni prav v ničemer otežila uporabe zemljišča tožnikov, sploh ne čez prej omenjeno mero, ampak je uporabo parcele tožnikom kvečjemu olajšala. Tožba na prepoved košenj po 99. členu SPZ bi lahko bila utemeljena le, če bi bila naperjena zoper Ž. Ž., ki je kosil. Vzrok za vložitev tožbe na prepoved košenj, ki tožnikoma le koristijo, je spor glede služnostne pravice hoje in vožnje. Pritožnika dela svoje parcele očitno nočeta kositi ter bi se ščavje zaraščalo v neposredno meječi cvetlični vrt toženkine matere in s tem povzročalo škodo, kar bi bilo očitno v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V nadaljevanju pritožba obširno navaja, zakaj naj bi bil neutemeljen zahtevek na opustitev odvajanja meteornih voda na v tožbi navedeni parceli. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o tem, zakaj so posegi nedovoljeni. Poudarja, da drugi del zahtevka, ki se nanaša na prepoved košenj ni določen, saj ne pove, na katerem zemljišču (oziroma delu zemljišča) tožnikov. Ne toženka osebno in ne njeni obiskovalci s košnjo niso posegali v parceli št. 1620 in 1619/3. Prav tako sodišče ni ugotovilo, da je te košnje naročila toženka ali da so bile izvedene na njen račun. V obrazložitvi sodbe povzeta izpovedba Ž. Ž., kot da je govoril v prvi osebi množine, je protispisna in gre za bistveno kršitev določb postopka. Če bi jo sodišče pravilno povzelo, bi bila lahko tožba utemeljena le zoper njega. Na koncu še poudarja, da sodišče v zemljišče parc. št. 1619/3 nobenih protipravnih posegov ni ugotovilo.

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ2 lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Omenjena (negatorna) tožba zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega.3 Pogoj za njeno uveljavljanje ni ne nastanek škode (povrnitev le-te lahko lastnik uveljavlja v skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ po splošnih pravilih o povrnitvi škode), prav tako ne okoliščina, da se z očitanim dejanjem otežuje uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna (ali povzroča znatnejšo škodo), torej da so podani pogoji za prepovedano imisijo iz 75. člena SPZ, na kar se pritožba neprepričljivo sklicuje.4

6. Glede na predhodno navedeno to sodišče nima pomisleka, da takšno ravnanje protipravnega vznemirjanja predstavlja tudi košnja trave na tujem zemljišču, v zvezi s katero sta tožnika zadostne trditve5 (in zanje potrebne dokaze6) postavila že v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2015, v kateri sta tudi jasno poudarila, da naj bi na njunem zemljišču (ki sta ga opredelila z zemljiško-knjižnimi podatki7) kot toženkin izpolnitveni pomočnik kosil Ž. Ž.,8 kar je slednji ob zaslišanju dne 13. 11. 2018 tudi potrdil.9 Sodišče prve stopnje Ž. Ž. resda ni izrecno opredelilo kot toženkinega izpolnitvenega pomočnika, a je na podlagi vsebine 7.10 in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj jasno razvidno, da je njegove košnje štelo kot toženkine, kar pa je tudi bistveno za delovanje izpolnitvenega pomočnika.11 Pritožbeno navajanje, da tožnika v tem oziru nista podala ustreznih trditev, sodišče prve stopnje pa ne zadostne obrazložitve, zato ne drži. 7. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napake, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo pri odločitvi (razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe) v zvezi s tožbenim zahtevkom na opustitev košnje. Pritožnica pravilno izpostavlja, da se v izreku kot nepremičnini, v zvezi s katerima je bila odločitev sprejeta, omenjata parceli št. 1620/0 in 1619/3, obe k.o. X,12 medtem ko se v obrazložitvi kot taki omenjata parceli št. 1620 in 1621, ne pa tudi parcela št. 1619/3 (glej 7. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi tožnika sta v vlogi z dne 9. 11. 2015 podala zgolj trditve, ki se nanašajo na košnjo na parcelah št. 1620/0 in 1621/0 (ne pa tudi glede parcele št. 1619/3), prav tako je tožnik ob svojem zaslišanju na naroku dne 25. 9. 2018 v zvezi s košnjo omenil le navedeni dve parceli. Iz omenjenih razlogov sodišče prve stopnje zahtevku v delu, ki se nanaša na parcelo št. 1619/3, ne bi smelo ugoditi. Ker sta že tožnika kot tistega, ki naj bi košnjo izvrševal, omenjala zgolj Ž. Ž. (kar je bilo s strani sodišča prve stopnje tudi ugotovljeno), katerega sta izrecno opredelila kot toženkinega izvršitvenega pomočnika, nista pa omenjala nobenih drugih „obiskovalcev“, ki naj bi prav tako kosili na njunem zemljišču (niti tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje), tožbenemu zahtevku tudi v delu, v katerem se nanaša na „obiskovalce“, ni moč ugoditi.

8. Nadalje pritožba pravilno opozarja, da je bilo sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 30. 10. 2017 (v zvezi z odločbo tega sodišča II Cp 454/2018 z dne 21. 3. 2018) ugotovljeno, da obstoji za potrebe gospodujoče toženkine nepremičnine parc. št. 66/2 k.o. Kot služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, ki (med drugim) poteka po parceli (tožeče stranke) št. 1620 k.o. X (v breme njenega vsakokratnega lastnika), tožnikoma pa hkrati prepovedano vsakršno poseganje v toženkino služnostno pravico. Z ugoditvijo zahtevku, kot je to v I. točki izreka izpodbijane sodbe storilo sodišče prve stopnje, in sicer da se toženki prepoveduje vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na omenjeni parceli, bi se dejansko poseglo v prej omenjeno pravnomočno odločitev (oziroma bi si odločitvi nasprotovali), saj tudi dejanja, ki predstavljajo izvrševanje ugotovljene služnosti, po svoji naravi predstavljajo (sicer dovoljen) poseg v lastninsko pravico na tuji nepremičnini. Kakor je bilo poudarjeno v predhodni odločbi tega sodišča z dne 21. 3. 2018, lahko zgolj dejanja, ki po vsebini očitno presegajo vsebino (obseg) služnosti (kot je bila v konkretnem primeru v korist toženkine nepremičnine ugotovljena) predstavljajo protipravno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ. V predmetni zadevi takšno dejanje predstavlja (zgolj) košnja na parceli št. 1620 k.o. X. 9. V skladu z ugotovitvami iz obeh predhodnih točk obrazložitve te sodbe, je bilo zato potrebno pritožbi (delno) ugoditi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeniti (358. člen ZPP13), kakor je to razvidno iz izreka te sodbe.

10. Pritožba upravičeno oporeka tudi stališču sodišča prve stopnje, ki je kljub temu, da je tožbeni zahtevek glede odvodnjavanja meteornih voda zavrnilo, navedlo, da je potrebno okoliščino, da je zaradi toženkinega ravnanja (izdelave jaška z železno rešetko za odvodnjavanje meteornih voda na meji med parcelama 1620 in 66/2 k.o. X) ta tekom postopka postal neutemeljen, upoštevati pri stroškovni odločitvi (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ali je tožbeni zahtevek utemeljen (ali ne), se presoja zgolj po času konca glavne obravnave.14 Če bi tožnika želela, da bi imela okoliščina, da je postal tožbeni zahtevek zaradi toženkinega (izpolnitvenega) ravnanja neutemeljen, zanju ugodne stroškovne posledice, bi morala ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP (torej tožbo v tem delu takoj umakniti, česar pa nista storila).

11. Vendar pa tako prej omenjeno napačno naziranje sodišča prve stopnje kot tudi okoliščina, da je bilo potrebno ob odločanju o obravnavani toženkini pritožbi tožbeni zahtevek še dodatno (delno) zavrniti, ne vplivata na samo pravilnost stroškovne odločitve iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe (torej glede stroškov pravdnih strank nastalih po 30. 10. 2017). Tožnika sta namreč s svojim zahtevkom delno uspela. V primeru delnega uspeha pa v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP velja, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale to drugo možnost, v konkretnem primeru ni. Del zahtevka, s katerim sta tožnika uspela, še zdaleč ni nebistven, na drugi strani pa tudi ni razvidno, da bi (po 30. 10. 2017) zaradi obravnavanja delov zahtevka, s katerimi tožnika nista uspela, nastali kakšni dodatni stroški.15 Kar se tiče (presoje) uspeha strank v pravdi, pa velja opozoriti na okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških prezrlo, a jo je nedvomno potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje (ki je zato tožnikoma v plačilo naložilo vse toženki do 30. 10. 2017 nastale in hkrati priznane stroške) je navedlo, da naj bi toženka s svojim tožbenim zahtevkom (po nasprotni tožbi) v celoti uspela (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, stran 9), kar pa še zdaleč ne drži. Tudi toženka je bila namreč s svojimi zahtevki po nasprotni tožbi zgolj delno uspešna, saj je bil z odločbo tega sodišča II Cp 454/2018 z dne 21. 3. 2018 zavrnjen njen zahtevek na izstavitev zemljiško-knjižne listine, ki bi omogočala vpis zatrjevane služnosti. Ker je potrebno procesni uspeh pravdnih strank vrednotiti glede na odločitev o vseh obravnavanih zahtevkih,16 to pomeni, da je toženkin skupen uspeh v postopku temu ustrezno nižji (uspeh tožnikov pa ustrezno višji).

12. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP17).

13. Upoštevaje, da je toženka s pritožbo delno uspela, pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ki je bila priporočeno vložena 14. 1. 2019 oziroma pravočasno. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013. 3 Glej A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 502, 503. 4 Posledično je brezpredmetno pritožbeno (tudi sicer nedopustno novo - glej prvi odstavek 337. člena ZPP) navajanje (ugovarjanje), da tožnika otežkočene uporabe ali škode zaradi košnje nikoli nista zatrjevala (niti da ta ni nastala), kot tudi da slednja nočeta kositi in da naj bi se zato ščavje zaraščalo v neposredno meječi cvetlični vrt toženkine matere in povzročalo škodo. Toženka v postopku na prvi stopnji vsega tega nikoli ni (pravočasno) zatrjevala (ugovarjala). 5 Pritožničino navajanje, da se zaradi nezadostnih trditev tožnikov v tem oziru ni mogla natančneje opredeliti (odgovoriti), zato ni prepričljivo. 6 Glej fotokopije fotografij v prilogi A7. Tožnika sta resda šele z vlogo z dne 19. 9. 2018 (v drugem ponovljenem postopku) predložila še fotografije s košnjo, ki se nahajajo v prilogi A23 (interne oznake tožnikov relevantnih fotografij so A15- A18 in A21), a je tudi te moč šteti za dopustne, saj njihova dopustitev (vpogled) ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). 7 Pritožbeno navajanje (ugovarjanje), da bi morala tožnika opredeliti točen del parcele in (celo) kje naj bi bili mejniki, prvenstveno predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ničesar v tem oziru toženka v postopku na prvi stopnji ni (ustrezno) osporavala. 8 Ker tega toženka v postopku na prvi stopnji prav tako ni osporovala, je njeno pritožbeno navajanje, da tožnika v okviru svojih navedb nista pojasnila, zakaj sklepata, da je bil Ž. Ž. toženkin izvršitveni pomočnik, neutemeljeno. 9 Izpovedbo slednjega z dne 13. 11. 2018 je sodišče prve stopnje v 7. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe korektno povzelo. Okoliščina, da se pritožba ne strinja z zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi te izpovedbe naredilo, pa ne pomeni, da imamo opravka s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot to neutemeljeno očita pritožnica). 10 V kateri sta povzeti v tem oziru na naroku dne 13. 11. 2018 podani izpovedbi toženkinih staršev Ž. Ž. in M. Ž. 11 Katerega ravnanje sodi v sfero tistega, kateremu pomaga in ki je zato tudi pasivno legitimiran (tako kot v predmetni zadevi toženka). 12 Pri čemer je povsem jasno (v nasprotju s tem, kar navaja pritožba), da se v tožbenem zahtevku opredeljena zahteva na opustitev košnje nanaša prav na ti-dve parceli, v zvezi s katerima je bila hkrati (v tožbenem zahtevku) zahtevana opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnikov. 13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 14 Ker je bil tožbeni zahtevek (ob koncu glavne obravnave) neutemeljen že zaradi izdelave jaška z železno rešetko za odvodnjavanje meteornih voda na meji med parcelama 1620 in 66/2 k.o. X, je obširno pritožbeno navajanje, zakaj naj bi bil neutemeljen tudi iz drugih razlogov, brezpredmetno (saj je pomembna zgolj okoliščina, da je bil v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen). 15 Glede pritožbenih stroškov, ki so pravdnima strankama nastali z vložitvijo pritožb zoper sodbo z dne 30. 10. 2017, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta bili obe pravdni stranki v pritožbenem postopku le delno uspešni. 16 In je ta tudi kriterij za odločitev o vseh (potrebnih) stroških, ki so strankama nastali v postopku (oziroma tekom celotnega postopka). 17 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.