Jedro

Ker je za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ predpisana kazen od enega do osmih let zapora, lahko preiskovalni sodnik v skladu s 3. točko 2. odstavka 150. člena in pod pogoji iz 1. odstavka citiranega člena odredi ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega T.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 8.2.2001 zoper obdolžene T.R., S.H. in G.Đ. odredil pripor, zoper prvega iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 7.2.2001 od 8.55 ure dalje.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 19.2.2001 pritožbo zagovornika obdolženega T.R. zoper sklep o priporu zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega T.R. dne 5.3.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi izrečno navedel, iz katerih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženega T.R. odpravi, podredno pa, da iz zdravstvenih razlogov pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je neutemeljena trditev v zahtevi, da so dokazi, ki bremenijo obdolženega T.R., pridobljeni s prisluškovanjem telefonskih pogovorov, nezakoniti. Prisluškovanje je odredil pristojni sodnik in zato ne more biti govora o nezakonitosti tako pridobljenih dokazov. Tudi trditev, da bi bil želeni namen dosežen že z odreditvijo hišnega pripora, je po presoji vrhovnega državnega tožilca neutemeljena. Obdolženec je imel, kot kaže dokazno gradivo, vodilno vlogo pri organizaciji nezakonitih prevozov tujcev čez mejo, zaradi česar je očitno nevarno, da bi lahko, če bi bil v hišnem priporu, s to dejavnostjo nadaljeval. Odreditev pripora je po oceni vrhovnega državnega tožilca neogibno potrebna. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega T.R. v zahtevi navaja, da se je sodišče pri odločanju o priporu oprlo na nezakonite dokaze, pridobljene z ukrepom nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. Kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 311. členu KZ, poudarja v zahtevi zagovornik, ne spada med tako imenovana kataloška kazniva dejanja in zato ukrepov iz 150. člena ZKP, četudi so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka istega člena, ni mogoče odrediti. Posnetki telefonskih pogovorov se po 3. odstavku 154. člena ZKP po vložnikovem mnenju ne smejo uporabiti kot dokaz, prav tako tudi ne dokazi, pridobljeni na podlagi teh nedovoljenih dokazov.

Trditev vložnika zahteve, da dokazi pridobljeni s prisluškovanjem obdolženčevih telefonskih pogovorov niso zakoniti, ni utemeljena. Zagovornik obdolženega T.R. niti ne izpodbija tega, da je bil ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP izveden na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 8.10.2000, in sledečih, marveč da preiskovalni sodnik za kaznivo dejanje po 311. členu KZ tega ukrepa ne bi smel odrediti. Pri tem pa je vložnik očitno prezrl določbo 3. točke 2.odstavka 150. člena ZKP, ki predpisuje, da lahko takrat, ko so izpolnjeni pogoji, našteti v 1. odstavku 150. člena ZKP, preiskovalni sodnik zoper določeno osebo odredi izvajanje ukrepov, tudi ko gre za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let. Za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ pa je predpisana kazen od enega do osmih let zapora.

Vložnik v zahtevi poudarja, da je obdolženi T.R. zelo slabega zdravja, saj je popolnoma slep na eno oko, na drugo pa komajda še nekaj vidi. Navaja tudi, da je bil obdolženec po prometni nesreči v letu 1993 večkrat operiran, zdravniki so mu rešili življenje, posledice pa so bile tako hude, da je nekaj časa ostal priklenjen na invalidski voziček. Zaradi tako slabega zdravja je obdolženec potreben posebne nege, zlasti svetlobe in svežega zraka. Zato bi bilo po mnenju obdolženčevega zagovornika v skladu z načelom sorazmernosti treba pripor nadomestiti s hišnim priporom, ki da prav tako zagotavlja odpravo ponovitvene nevarnosti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi ugotovljenih okoliščin, tako tistih subjektivnih, ki se nanašajo na obdolženca kot storilca, in onih objektivnih, ki zadevajo težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, utemeljeno zaključilo, da je pri obdolženem T.R. podana tolikšna stopnja ponovitvene nevarnosti, da je odreditev pripora za zagotovitev varnosti ljudi neogibno potrebna. Tak sklep je argumentiralo s tem, da naj bi obdolženec, čigar gmotne razmere so slabe, saj nima zaposlitve ali premoženja, obravnavana kazniva dejanja storil nekaj mesecev po prestani 6 mesečni zaporni kazni, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Pri storitvi kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ naj bi imel obdolženi T.R. v organizirani hudodelski združbi vodilno vlogo, pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ pa naj bi bil on tisti, ki je obdolženemu S.H. nabavil 100 gramov heroina, da ga ta dalje proda na drobno. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni odločbi obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je podano sorazmerje med težo kaznivih dejanj, za katere je podana realna nevarnost, da bi jih obdolženec ponovil in posegom v njegovo pravico do prostosti na drugi strani.

Obdolženi T.R. naj bi kljub hudim zdravstvenim težavam storil očitana mu kazniva dejanja. Glede na tehnično dovršenost telekomunikacijskih sredstev, ki jih je mogoče nabaviti brez težav in so cenovno dostopna praktično vsakomur - tudi obdolžencu, bi ta, ne da bi ga pri tem oviralo slabo zdravje, tudi iz hišnega pripora zato lahko vodil in koordiniral tovrstne prepovedane posle. Zato ne drži, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, kolikor ugotavlja, da ponovitvene nevarnosti pri obdolženem T.R. z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti.

Kolikor vložnik v zahtevi navaja, da drugi obdolženci v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili obdolženega T.R. ne obremenjujejo, da je obdolženi S.H. imel mamilo zase ter da nima podlage trditev preiskovalnega sodnika, da v prisluhih omenjena "salama" v resnici pomeni heroin, podaja drugačno dokazno presojo od tiste, sprejete v izpodbijanem sklepu. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega T.R., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.