Jedro

Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka izvedlo zgolj dokaze za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti, medtem ko se z višino zahtevka še ni ukvarjalo. To pa pomeni, da bo v nadaljevanju postopka moralo izvesti predlagane dokaze za ugotavljanje višine nepremoženjske in premoženjske škode, ki je predmet preostalega (neumaknjenega) dela tožbenega zahtevka. Ker torej sodišče prve stopnje še ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka, se dokazni postopek v delu spremenjene tožbe ne bo podaljšal. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o nedopustnosti spremembe tožbe v tem delu zahtevka zato ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe z zahtevkom za tujo nego in pomoč je v obravnavanem primeru tudi smotrna, saj bo pripomogla k dokončni ureditvi spornega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo z zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 73.000,00 EUR, za plačilo doslej vtoževane premoženjske škode nastale do 30. 6. 2016, v skupnem znesku 34.823,18 EUR in rente iz naslova izgubljenega zaslužka do 31. 1. 2018, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zato je v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se sprememba tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2019, ne dovoli (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankami. V obravnavanem primeru bi bilo smotrno, da bi sodišče odločilo tudi o tožbenem zahtevku za plačilo premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči, saj bi se s tem dokončno uredila vsa medsebojna razmerja med strankama. Gre za škodo, ki je nastala v istem škodnem dogodku, zato obravnavanje tega dela tožbenega zahtevka v ločenem pravdnem postopku ni smiselno niti ekonomično. Zatrjuje, da nedopustitev spremembe tožbe vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče še ni začelo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka. Meni, da ne gre za situacijo, ko bi bila zadeva po prvotni tožbi že zrela za presojo. Dejstvo, da je že bil postavljen sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu, ki je podal izvedensko mnenje glede temelja, ne pomeni, da sprememba tožbe s procesnega vidika ne bi bila smotrna. Sodišče bo v nadaljevanju postopka moralo izvesti dokaze v zvezi z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka. K pritožbi prilaga zapisnik iz zadeve Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 454/2016 z dne 17. 10. 2018, iz katerega izhaja, da je sodišče kljub nasprotovanju toženih strank sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi zaradi nezgode pri delu, v kateri se je huje poškodoval, od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, uveljavljal plačilo nepremoženjske škode v višini 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, premoženjske škode v višini 34.823,18 EUR z zakonskimi obrestmi, izgubljeni zaslužek in rento. Z vlogo z dne 5. 2. 2019 je tožnik delno umaknil tožbo za plačilo nepremoženjske škode v višini 73.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo premoženjske škode, nastale do 30. 6. 2016, v višini 34.823,18 EUR ter iz naslova izgubljenega zaslužka do 31. 1. 2018. Tožena stranka je z delnim umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo.

6. Tožnik je pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2019 (poleg tega, da je delno umaknil tožbo) spremenil tožbo tako, da je od tožene stranke dodatno zahteval še odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči, ki so mu jo od marca 2016 dalje nudili družinski člani, in sicer za obdobje do marca 2019 v višini 33.372,00 EUR, za obdobje od 1. 3. 2019 dalje pa kot rento v znesku 927,00 EUR mesečno. Ob ugotovitvi, da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje in oceni, da tovrstna sprememba tožbe v tej zaključni fazi postopka ni smotrna ter je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe.

7. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP. Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave, pri čemer je zakon dopustnost spremembe sicer vezal na privolitev tožene stranke, vendar pa lahko sodišče kljub njenemu upiranju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP).

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka izvedlo zgolj dokaze za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti, medtem ko se z višino zahtevka še ni ukvarjalo. To pa pomeni, da bo v nadaljevanju postopka moralo izvesti predlagane dokaze za ugotavljanje višine nepremoženjske in premoženjske škode, ki je predmet preostalega (neumaknjenega) dela tožbenega zahtevka. Ker torej sodišče prve stopnje še ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka, se dokazni postopek v delu spremenjene tožbe ne bo podaljšal. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o nedopustnosti spremembe tožbe v tem delu zahtevka zato ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe z zahtevkom za tujo nego in pomoč je v obravnavanem primeru tudi smotrna, saj bo pripomogla k dokončni ureditvi spornega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa v izpodbijanem delu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep v III. točki izreka o nedovolitvi spremembe tožbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje dovoliti spremembo tožbe v tem delu in s končno sodbo meritorno odločiti še o utemeljenosti odškodninskega zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči. 10. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).