Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba XI Ips 43817/2012-581

ECLI:SI:VSRS:2013:XI.IPS.43817.2012.581 Kazenski oddelek

bistvena kršitev določb kazenskega postopka razlogi o odločilnih dejstvih pripor podaljšanje pripora utemeljen sum obrazložitev utemeljenega suma ponovitvena nevarnost okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost predkaznovanost neogibnost pripora
Vrhovno sodišče
14. februar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Obseg obrazložitve utemeljenega suma, ki je eden od pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora, je odvisen od faze kazenskega postopka. Tako bo v začetku postopka pri odreditvi pripora, ko sklep o uvedbi preiskave še ni izdan, moralo sodišče obstoj navedenega dokaznega standarda obširneje obrazložiti, kot v primeru podaljšanja pripora po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, ko je bilo že presojano, ali zbrani podatki in dokazi dajejo dovolj podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma in bo sodišče presojalo le, ali je utemeljen sum še zmeraj podan.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom obdolženim R. M., M. K., K. K., M. M., M. H. in R. B. na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec, to je do vključno 29. 12. 2012. 2. Zoper ta sklep vlagajo zagovorniki obdolžencev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega R. M. - I. I., odvetnik v Celju, vlaga zahtevo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa predlaga odreditev milejšega ukrepa (hišnega pripora ali ukrepa javljanja na policijski postaji). Zagovornica obdolženega M. K. - D. Z., odvetnica v Celju, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora zoper obdolženca. Zagovornica obdolžene K. K. - M. K., odvetnica v Šmarju pri Jelšah, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora zoper obdolženko, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Zagovornica M. M. - M. V., odvetnica v Šentjurju, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora zoper obdolženko. Zagovornica obdolženega M. H. - A. V., odvetnica v Celju, pa vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev vseh zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. Zagovornik obdolženega R. M. v izjavi z dne 29. 1. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. H. 5. Zagovornica v zahtevi navaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi, saj v sklepu ni navedeno, zakaj je kljub zaslišanju prič D. H. in A. S., ki sta obdolženca razbremenili, še vedno podan utemeljen sum (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Očitek zagovornice ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da so izpovedbe navedenih prič v primerjavi z njihovimi izjavami v predkazenskem postopku sicer res spremenjene, vendar pa to na obstoj utemeljenega suma ne vpliva, saj ta dokazni standard še vedno potrjujejo rezultati posebnih preiskovalnih ukrepov, ki so se zoper obdolženca izvajali v predkazenskem postopku (str. 4 izpodbijanega sklepa). Sicer pa je natančna presoja dokazne vrednosti izvedenih dokazov oziroma njihove verodostojnosti pridržana sodišču v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

6. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Izpostavljanje predhodne kaznovanosti obdolženca zaradi storitve kaznivih dejanj zoper premoženje (goljufija, velika tatvina in zatajitev) ni nerazumljivo, saj je bila tudi storitev očitanega kaznivega dejanja po 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pri obdolžencu motivirana s pridobitvijo premoženjske koristi. Tudi sicer je predhodna kaznovanost (za katerokoli kaznivo dejanje) lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda. Obdolženčeva predhodna kaznovanost tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča lahko predstavlja eno od okoliščin, ki v povezavi z drugimi (teža kaznivih dejanj; vloga obdolženca v hudodelski združbi; slabe premoženjske in socialne razmere obdolženca, ki je brez zaposlitve in odvisen od mamil) utemeljuje zaključek o ponovitveni nevarnosti obdolženca.

7. Tudi z ostalimi navedbami zagovornica ne more uspeti. Z navedbami, ki izkazujejo odsotnost pridobitnega motiva pri obdolžencu oziroma s katerimi se pojasnjujejo drugi viri sredstev za obdolženčevo preživljanje, namreč nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), očitek, da so z izpodbijanim sklepom kršene določbe 192., 200., 201. in 202. člena ZKP, pa je presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene M. M. 8. Zagovornica v zahtevi izpodbija izključno ugotovitev, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ZKP, saj se sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi pri presoji tega pripornega razloga sklicuje na kazensko zadevo, ki se na obdolženo M. M. sploh ne nanaša (sodba Okrožnega sodišča v Celju K 73/2011 z dne 6. 7. 2011). Obdolženka je bila sicer res že obsojena na zaporno kazen, vendar ne na podlagi sodbe iz leta 2011. Zaporno kazen je prestala že pred desetimi leti, v vmesnem času pa ni storila nobenega kaznivega dejanja. Zagovornica tudi opozarja, da obdolženka zaradi slabega zdravstvenega stanja, zlasti hudih bolečin, ki jih ima v trebuhu in zaradi katerih je bila že večkrat prepeljana na urgenco, ni več sposobna izvrševati kaznivih dejanj. Navaja tudi, da je v potrditev navedb predložila dokazila o operativnih posegih in zdravljenju obdolženke v letu 2012 in predlagala dodatne poizvedbe pri upravi zaporov. Vrhovnemu sodišču očita posplošenost odgovora na tovrstne očitke, ki jih je uveljavljala že pred podaljšanjem pripora.

9. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje presoji v izpodbijanem sklepu, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Res je sicer, da je v izpodbijanem sklepu pri navajanju sodbe Okrožnega sodišča v Celju prišlo do očitne pomote, in da je bila navedena sodba izdana v letu 2001 in ne 2011, vendar pa časovni vidik navedene sodbe ni bila (edina) okoliščina, na kateri je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolženki. Oprlo se je zlasti na težo očitanih kaznivih dejanj, na vlogo obdolženke v hudodelski združbi, na njene slabe premoženjske razmere in vpletenost njene družine v očitano kriminalno dejavnost. Nenazadnje je bila obdolženka z zgoraj navedeno sodbo iz leta 2001 spoznana za krivo storitve istovrstnega kaznivega dejanja, in sicer nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu pretehtalo tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke, in pri tem utemeljeno presodilo, da le-to zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more spremeniti. Narava zatrjevanih zdravstvenih težav namreč ni takšna, da obdolženka zaradi tega ne bi bila objektivno zmožna nadaljevati z očitano kriminalno dejavnostjo. Ob takšnem izhodišču tudi ni bilo potrebe po pridobivanju dodatnih podatkov, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. K. 10. Zagovornica v zahtevi opozarja, da Vrhovno sodišče le na abstraktni ravni ugotavlja, da je pri obdolžencu še vedno podana ponovitvena nevarnost, ki se nanaša na konkretno oziroma istovrstno dejanje. Navaja, da je bil obdolženec sicer res že obsojen, vendar je bila teža tistega dejanja, ki je predstavljalo poseg v nedotakljivost stanovanja, zelo majhna. Ponovitvena nevarnost po presoji zagovornice ni več podana tudi iz razloga, ker se vsi ostali akterji, ki so udeleženi v tem kazenskem postopku, nahajajo v priporu.

11. Tudi očitki zagovornice obdolženega M. K. so neutemeljeni. Vrhovno sodišče se je v izpodbijanem sklepu pri presoji pripornega razloga oprlo tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja (teža in način izvršitve kaznivih dejanj – delovanje v hudodelski združbi z natančno določenimi vlogami; sodelovanje s partnerko in staršema v okviru hudodelske združbe; količina prepovedane droge heroin; slabe premoženjske razmere obdolženca; predhodna kaznovanost (sicer za drugo kaznivo dejanje); ukvarjanje s kriminalno dejavnostjo zaradi zaslužka oziroma preživljanja; visoka stopnja vztrajnosti). Okoliščine so v sklepu zadostno konkretizirane in kljub dejstvu, da obdolženec še ni bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, še vedno izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženi s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji na prostosti nadaljeval. Ker možnost ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ni vezana le na osebe, za katere je bilo ugotovljeno, da so kakorkoli sodelovale pri očitani kriminalni dejavnosti, je pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti nepomembno, da so ostali akterji hudodelske združbe v priporu.(1) Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene K. K. 12. Zagovornica v zahtevi navaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Njena vloga v kriminalni združbi je v sklepu o preiskavi, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, le pavšalno omenjena, medtem ko izpodbijani sklep v tem delu sploh ni obrazložen. Izpodbijani sklep je po presoji zagovornice nerazumljiv tudi iz razloga, saj v njem ni bila opravljena presoja, ali so v preiskavi izvedeni dokazi stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da ta ni več podan. Zaslišanje obdolženega M. K., zaslišanje dveh tajnih delavcev, poslušanje telefonskih razgovorov obdolženke so namreč močno omajali obstoj utemeljenega suma glede obdolženke. Zagovornica nadalje opozarja, da vloga obdolženke, tudi če ji pripišemo udeležbo pri kaznivih dejanjih, vsekakor ni bila odločilna in bi ostali obdolženci dejanja lahko izvršili tudi brez njene prisotnosti.

13. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je obseg obrazložitve utemeljenega suma, ki je eden od pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora, odvisen od faze kazenskega postopka. Tako bo v začetku postopka pri odreditvi pripora, ko sklep o uvedbi preiskave še ni izdan, moralo sodišče obstoj navedenega dokaznega standarda obširneje obrazložiti, kot v primeru podaljšanja pripora po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, ko je bilo že presojano, ali zbrani podatki in dokazi dajejo dovolj podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma. Po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave bo sodišče presojalo le, ali je utemeljen sum še zmeraj podan oziroma ali zbrani dokazi v fazi preiskave stopnjo ugotovljenega suma potrjujejo (celo zvišujejo) ali pa jo znižujejo. Vrhovno sodišče je ustaljeni praksi sledilo tudi v izpodbijanem sklepu, s katerim je na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP podaljšalo pripor zoper obdolžence. Glede utemeljenega suma se je v obrazložitvi oprlo na pravnomočni sklep o preiskavi z dne 21. 9. 2012, nato pa pojasnilo, da dokazi oziroma podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni, izkazujejo, da je pri obdolžencih še vedno podan utemeljen sum glede očitanih dejanj, pri čemer je izpostavilo zlasti rezultate posebnih preiskovalnih ukrepov (str. 4 izpodbijanega sklepa). Vloga obdolženke v hudodelski združbi je v sklepu o preiskavi, na katerega se opira izpodbijani sklep, v zadostni meri pojasnjena, navedeno pa je tudi dokazno gradivo, ki je preiskovalnemu sodniku omogočalo takšno sklepanje. Uveljavljani procesni očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako niso utemeljeni. Dokončna opredelitev vloge posameznega udeleženca pri storitvi očitane kriminalne dejavnosti pa bo mogoča šele po izvedbi in oceni dokazov v nadaljnjih fazah postopka.

14. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke. Vrhovno sodišče se pridržuje presoji v izpodbijanem sklepu, da dosedanja nekaznovanost obdolženke, dejstvo, da mora skrbeti za tri mladoletne otroke in da je zaposlena, ne morejo omajati zaključka o realni in konkretni nevarnosti, da bi lahko obdolženka na prostosti nadaljevala s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji. Takšno sklepanje utemeljuje zlasti obseg kriminalne dejavnosti, vloga obdolženke v hudodelski združbi, delovanje v daljšem časovnem obdobju, pridobivanje dodatnega zaslužka, njena vztrajnost, odločenost ter količina prepovedane droge (heroin in konoplja), ki naj bi jo obdolženka nabavila zaradi nadaljnje prodaje. Glede na navedene okoliščine je bilo podaljšanje pripora tudi nujno za zagotavljanje varnosti ljudi, zato so navedbe zagovornice, da bi bilo v konkretnem primeru pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), neutemeljene.

15. S trditvami, da je obstoj zunajzakonske skupnosti obdolženke z M. K. edini razlog za njeno prisotnost v času, ko je M. K. izročal prepovedano drogo R. M., da so nerazumljivi zaključki sodišča, da se je obdolženka dogovarjala o nabavi in dostavi heroina, da je varovala kraje prodaje in pri partnerjevih starših skrivala večje količina mamila, pa zagovornica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ZKP, temveč nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega R. M. 16. Zagovornik v zahtevi navaja, da je podan dvom v zakonitost delovanja tajnih delavcev policije, zlasti glede izzivanja kriminalne dejavnosti in glede podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Opozarja, da so številne priče izpovedale, da so jim bili telefoni odvzeti in da so policisti brez njihovega dovoljenja pregledovali promet na njih. Po mnenju zagovornika naj bi šlo za prima facie nedovoljen dokaz, na katerem sklepanje o utemeljenem sumu ne more temeljiti. Ker je bilo na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorjeno že v izpodbijanem sklepu, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 4. in 5. strani tega sklepa.

17. Glede na okoliščine, navedene v izpodbijanem sklepu, zlasti pomembnost obdolženčeve vloge v hudodelski združbi, njegovo predhodno kaznovanost za istovrstna kazniva dejanja ter slabe premoženjske in socialne razmere, je pravilno sklepanje v izpodbijanem sklepu, da je le s priporom (in ne z milejšimi ukrepi, predlaganimi v zahtevi) mogoče učinkovito preprečiti, da bi obdolženec nadaljeval z očitano kriminalno dejavnostjo. Takšne presoje ne omaje niti dejstvo, da sta M. K. in K. K., ki sta obdolžencu dobavljala drogo, tudi v priporu. Navedbe, da obdolženec ne more vplivati na zaslišanje kriminalistov in policistov ter na izvedbo ostalih dokazov, pa so za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne, saj pripor zoper obdolženca ni bil odrejen (podaljšan) zaradi koluzijske nevarnosti (2. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

18. Z ostalimi navedbami zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kot takšne ocenjuje zlasti navedbe, da je doslej izvedeni dokazni postopek pokazal celotno sliko utemeljenega suma drugače, kot se navaja v sklepih o priporu, da ni dokazano, da je obdolženec sodeloval v hudodelski združbi oziroma da je imel v njej pomembno vlogo, in da si z izvrševanjem kaznivih dejanj ne pridobiva sredstev za preživetje.

C.

19. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahteve zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. tudi odločbo VS RS XI Ips 41447/2011-252 z dne 13. 10. 2011.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia