Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1995 (tožena stranka jima je namreč priznala delovno dobo le od tega datuma dalje), ker sta bili tožnici takrat k družbi A. d. o. o., prevzeti na podlagi 15. člena ZTPDR in jima je zato pri odmeri pravic iz delovnega razmerja treba upoštevati delovno dobo pri prejšnjemu delodajalcu, kot da nista spremenili zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh prvi tožnici plačati neizplačani del odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 4.534,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), drugi tožnici pa 3.165,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da tožnici nista bili prevzeti na delo v družbo A. d. o. o.. Ta družba namreč ni nadaljevala z isto dejavnostjo kot ukinjena družba B., kjer sta pred domnevnim prenosom delavk delali tožnici. Premoženje družbe B. ni bilo preneseno na družbo A. d. o. o., temveč na družbo C. d. o. o. Prav tako se je le manjši del delavk družbe B. odločil, da delo nadaljuje v družbi A. d. o. o. Med podjetjema ni bila sklenjena pogodba o prevzemu delavcev. To je potrdil tudi direktor tožene stranke. Ni res, da je tudi prva tožnica dobila sklep, s katerim naj bi nadaljevala delo pri pravnemu predniku tožene stranke. Sklicevanje sodišča na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 87/2009 z dne 9. 3. 2010 je neustrezno, saj gre v tej zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje. D.D. je namreč v postopku v zadevi Pd 87/2009 izpovedal, da delavke niso imele izbire, kje se bodo zaposlile, v obravnavani zadevi pa je izpovedal, da so imele delavke prosto izbiro, torej lahko so se odločile, ali se bodo zaposlile v družbi A. d. o. o., C. d. o. o., lahko pa so tudi šle na zavod za zaposlovanje. Delavke so imele prosto izbiro, kje se bodo zaposlile. Iz dokumentacije ZPIZ namreč izhaja, da so nekatere delavke ukinjenega podjetja, ki so po ukinitvi ostale brezposelne, prejemale nadomestilo za primer brezposelnosti. To pomeni, da do prevzema delavk ni prišlo, saj v tem primeru delavke, katere se niso zaposlile v domnevno prevzemni družbi, ne bi bile upravičene do nadomestila za primer brezposelnosti. Te pravice ne more uveljavljati zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi in je odklonil opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22., 23. in 25. člen Ustave RS, 6. člen Konvencije Sveta Evrope in 13. člen EKČP. Sodišče tudi ni skrbno ocenilo vsakega dokaza zase in vseh skupaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbena zahtevka tožnic zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja:

6. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 8. člena ZPP vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na tej podlagi sprejelo pravilno dokazno oceno, zato ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotja, kakor tudi ni o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Okoliščina, da so nekatere izmed delavk ukinjenega podjetja B., ki so po ukinitvi tega podjetja postale brezposelne, prejemale nadomestilo za primer brezposelnosti, ni bistvena, zato se sodišče prve stopnje do nje utemeljeno ni opredelilo. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22., 23. in 25. člena Ustave RS, 6. člena Konvencije Sveta Evrope in 13. člena EKČP. 7. Tožnicama je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sama odpoved ni bila predmet tega postopka. Tožnici sta uveljavljali le nezakonitost odpovedi v delu, ki se nanaša na višino odpravnine, ki je vezana na delovno dobo pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1995 (tožena stranka jima je namreč priznala delovno dobo le od tega datuma dalje), ker sta bili tožnici takrat k družbi A. d. o. o., prevzeti na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.) in jima je zato pri odmeri pravic iz delovnega razmerja treba upoštevati delovno dobo pri prejšnjemu delodajalcu, kot da nista spremenili zaposlitve.

8. Tožnici sta dokazali obstoj sklepa z dne 13. 1. 1995, s katerim so bili delavci prevzeti iz ukinjenega podjetja na družbo A. d. o. o. Iz tega sklepa izhaja, da se bo dotedanja delovna doba (v B.) kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upoštevala, kot da delavke niso spremenile zaposlitve. Čeprav prva tožnica tega sklepa ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da ga je tudi ona dobila, saj iz izpovedi takratnega generalnega direktorja D.D. izhaja, da so takšne sklepe dobili vsi delavci, ki so bili prevzeti k družbi A. d. o. o.. Določilo sklepa, ki tožnicama priznava kontinuiteto njune delovne dobe, pa je odločilnega pomena, da jima je treba priznati delovno dobo tudi pred 1. 2. 1995. 9. Spričo te ugotovitve niso relevantne ostale pritožbene navedbe tožene stranke v smeri, da podjetje B. ni bilo pravni prednik podjetja A. d. o. o. Prav tako ni bistvenega pomena, da so se delavke ukinjenega podjetja same odločile, kje bodo delale, ali pri družbi C. d. o. o., ali pri družbi A. d. o. o.. V zvezi s tem pa tudi ni odločilno dejstvo, da so delavke, ki so postale po ukinitvi podjetja brezposelne, prejemale nadomestilo za primer brezposelnosti. Tožnici namreč razpolagata z listino, iz katere jasno izhaja njuna pravica do priznanja delovne dobe pred 1. 2. 1995, ko sta bili prevzeti k družbi A. d. o. o. 10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).