Jedro

Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (I tč. izreka sklepa). Ugotovilo je upravičene razloge za zamujeno vložitev tožbe in zadevo obravnavalo po vsebini. Vendar je tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 15. 1. 2015 in ... z dne 16. 4. 2015, ugotovitev telesne okvare in priznanje invalidnine, zavrnilo (II. tč. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodno odločbo, po vsebini pa le zoper sodbo, je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču očita, da je samo brez angažiranja sodnega izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da je odločitev tožene stranke, ki ni ugotovila telesne okvare, pravilna in zakonita. Ni pojasnilo, kako je prišlo do tega spoznanja, niti ni komentiralo navedb iz druge in tretje točke zahteve za sodno varstvo pravic. Sploh se ni vprašalo, ali je pri njem morda šlo za poklicno bolezen, temveč je samo po „zdravi kmečki pameti“ zaključilo, da gre za bolezen.

Prepričan je, da je upravičen do invalidnine, saj naj bi pri njem obstajala pomembna stopnja telesne okvare že v času veljavnosti ZPIZ-1. Potrebno bi bilo uporabiti zakon, ki je za zavarovanca ugodnejši in ne restriktivna določila novega zakona. Pokojninski sklad je solidarnostne narave, zato mora delovati v korist zavarovancev, ne pa v njihovo škodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. v zvezi z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti smiselno zatrjevana relativna kršitev iz 1. odst. 339. člena, ker ni bilo postopano po 243. členu ZPP in ni bil izveden dokaz s sodno medicinskim izvedencem. Sodišče sicer po navedeni določbi ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera izvedenstvo z medicinskim strokovnjakom ni bilo potrebno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo stališče, da bi v obravnavanem primeru moral biti uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1), ker da naj bi telesna okvara (TO) nastala že pred uveljavitvijo novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ‑2). Za odgovor na vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti, je v predmetni zadevi odločilno zgolj dejstvo, da je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju TO v predsodnem upravnem postopku vložena 12. 12. 2014. Torej v času, ko je že veljal in se od 1. 1. 2013 dalje uporabljal novi ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine na temelju TO, če so te posledica bolezni ali poškodbe izven dela. V predmetni zadevi ni podan dejanski procesni stan iz 1. odst. 390. člena ZPIZ-2, po katerem se predpisi, veljavni pred uveljavitvijo ZPIZ-2, še uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravic, pričetih pred 1. 1. 2013. 6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev je tako izključno podana v 3. odst. 403. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu TO(4) (Seznam TO) pravico do invalidnine po določbah iz 143. do 149. člena ZPIZ‑1 pridobijo le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano, kot pravilno zaključuje že prvostopenjsko sodišče. Res je sicer, da sta IK I in IK II dne 8. 1. 2015 oz. 14. 4. 2015 v predsodnem postopku ocenili, da pri tožniku, ki je februarja 2012 utrpel ishemično možgansko kap, zaradi posledic možganskega infarkta, neopredeljene duševne motnje zaradi možganske okvare, disfunkcije ter vnetja sečnega mehurja, ni TO po nobeni točki Seznama TO. Takšni oceni pa sami po sebi ne pomenita, da bi glede na zdravstvene spremembe bilo potrebno obstoj TO dokazovati še s sodno medicinskim izvedenstvom, kot zmotno meni pritožnik. Četudi sodišče nima strokovno medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj ali neobstoj TO, ob izkazanih zdravstvenih spremembah s sodnim izvedencem namreč ne bi bilo mogoče dokazati pravno relevantnega vzroka. Torej kot posledico poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Ker so pritožnikove zdravstvene spremembe brez slehernega dvoma posledica bolezni, je bil na glavni obravnavi dne 20. 4. 2016 (list. št. 19) dokazni predlog s sodno medicinskim izvedenstvom, utemeljeno zavrnjen. Pravilnost zavrnitve sodnega izvedenstva nenazadnje potrjuje dejstvo, da je od 1. 8. 2014 dalje tožniku priznana invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti od 8. 4. 2014 zaradi bolezni, ki je posledica istih sprememb v zdravstvenem stanju.

7. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh ni relevantno, se pritožniku le še pojasnjuje, da lahko kot poškodbe pri delu štejejo okvare zdravstvenega stanja, ki so posledice delovanja mehanizmov, določenih v 66. členu ZPIZ-2. Tudi za poklicne bolezni glede na 68. člen ZPIZ-2 štejejo le bolezni, ki so povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katerih je oboleli zavarovan. Do sprejema novega podzakonskega splošnega pravnega akta (424. člen ZPIZ-2), se glede vrst poklicnih bolezni, načina njihovega ugotavljanja ter dokazovanja uporablja Pravilnik o seznamu poklicih bolezni(5) (Pravilnik). Načeloma se poklicne bolezni ugotavljajo in dokazujejo z zdravstvenim nadzorom, torej preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev zaradi njihove izpostavljenosti nevarnim kemijskim snovem ali nevarnim fizikalnim ter biološkim dejavnikom. Pritožba v tej smeri, vključno z očitkom sojenja po „zdravi kmečki pameti“, ker se sodišče ni spraševalo, ali pri tožniku morda ne gre za poklicno bolezen, tako ne more biti uspešna.

8. Ob predhodnem materialno pravnem izhodišču spremembe v zdravstvenem stanju tožnika zagotovo niso posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, temveč bolezni. Drugačen vzrok ne bi mogel biti ugotovljen niti v primeru eventualnega obstoja TO. Z izpodbijano sodbo je zato utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih upravnih odločb in posledično tudi vtoževana pravica do invalidnine na temelju TO.

9. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. (5) Ur. l. RS št. 85/2003.