Jedro

Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 67191/2020 z dne 15. 3. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem in drugim odstavku 57. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.085,91 EUR ter plačati sodno takso v višini 300,00 EUR, tedaj v skupni višini 1.385,91 EUR, medtem ko je po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovano B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da obdolženega očitka po obtožnici oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3.Na predlog zagovornika obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče dne 25. 9. 2024 izvedlo javno sejo, katere sta se obdolženi in njegov zagovornik tudi udeležila.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5.Zagovornik obdolženega se skozi jedro pritožbene graje podrobno osredotoča na nedoslednosti in razlike v večkratnih zaslišanjih oškodovane B. B. Med drugim opozori, da je oškodovana v ustni kazenski ovadbi z dne 2. 9. 2020 najprej povedala, da je obdolženi spustil cev škropilnice, jo z rokama prijel za levo zapestje, potegnil proti sebi in porinil oziroma vrgel v bližnjo travnato nabrežino, zaradi česar je izgubila zavest; pri Okrajnem sodišču v Ormožu je (glede istega historičnega dogajanja, op. s.) izpovedovala, da jo je obdolženi prijel za levo roko, jo potegnil k sebi in jo vrgel v jarek ob cesti, pri čemer je bila par sekund v nezavesti, dobila je tudi udarec v ličnico; v ponovnem sojenju pred istim okrajnim sodiščem je ponovila, da jo je obdolženi prijel z obema rokama za levo roko, jo vlekel iz dvorišča preko cestišča in jo vrgel v obcestni jarek, pri čemer je zavest izgubila, ko jo je vrgel na brežino; zaslišana v okviru predmetne kazenske zadeve pa je oškodovana v preiskavi povedala, da jo je obdolženi z obema rokama prijel za levo zapestje, ji zapestje zasukal, povlekel do ceste in jo vrgel v nabrežino, pri čemer je bila nekaj časa v nezavesti, z dodatkom, da je obdolženi bil tri metre vstran in jo je vrgel preko ceste, široke dva metra; v okviru istega zaslišanja je glede zatrjevanega zasuka zapestja povedala, da jo je prijel za roko, kot da bi ožel krpo, nato pa jo potegnil za sabo in jo vlekel preko ceste; na glavni obravnavi je ponovno izpovedovala, da jo je obdolženi potegnil mimo ceste ter jo nato vrgel preko ceste na brežino in je izgubila zavest, pri čemer je padla na škarpo, padla je na levo bočno stran, priletela je z glavo, z levo stranjo, z ramo in z nadlahtjo, skratka, na stran telesa in ne na roke naprej. Skozi nadaljnje pritožbeno izvajanje zagovornik obdolženega natančno analizira razlike v izpovedi oškodovane tudi v zvezi z ugotavljanjem, kje je v inkriminiranem trenutku, ko je obdolženi prišel do nje, stala. Tozadevno izpostavi, da je na glavni obravnavi najprej izpovedala, da je stala pred avti, da je on prišel med avti do nje, jo vlekel do roba dvorišča in ceste, potem pa jo vrgel preko ceste na nabrežino, vse na levo roko, in opozori, da je pred tem govorila, da je stala med avti, da jo je obdolženi vrgel po zraku, pri čemer je po licu imela rdečico od zemlje. V nadaljevanju zagovornik pritožbeno poudari ponovno zaslišanje oškodovane, ko je izpovedala, da niti ne ve, kako je priletela, da jo je obdolženi potegnil na polovico ceste in vrgel na nabrežino; kako je padla, niti ne ve, niti, kako je imela roke; za roke jo je prijel šele, ko je bila med avti; dopustila je možnost, da se je ulovila na roko, kar pa je v nasprotju z njenimi dotedanjimi izpovedbami. S tem ko ob povzetem smiselno opozarja na nejasne in pomanjkljive razloge glede dokaznega vrednotenja izpovedi oškodovane B. B., zagovornik obdolženega sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v čemer mu je pritrditi.

6.Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči, kako bo presojalo verodostojnost posameznega (personalnega) dokaza. Vendar pa ima tudi prosti preudarek določene omejitve. Sicer obširna ponujena dokazna ocena izpovedi oškodovane B. B. (predvsem v točkah 6 in 8 obrazložitve), za katero je sodišče prve stopnje resda ocenilo, da se težje besedno izraža in opisuje dogajanje, ter utemeljitev, da je pri njej šlo očitno za napačno sklepanje o načinu nastanka poškodbe, je neprepričljiva, vrzel ustreznega razlogovanja glede merodajnih okoliščin in odločilnih dejstev pa nesprejemljiva. Glede na izsledek izvedenega dokaznega postopka je namreč izpadla tehtna, smiselna in nedvoumna obrazložitev, katera dejstva v zvezi s celostno izpovedjo oškodovane B. B. šteje sodišče prve stopnje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pritožbeno sodišče, smiselno enako kot obdolženčev zagovornik, pogreša sprejemljivo in prepričljivo pojasnilo prvostopenjskega sodišča, kako presoja pritožbeno problematizirano verodostojnost različnega izpovedovanja oškodovane B. B. o inkriminiranem dogajanju, ki bremeni obdolženega A. A. Vsebinsko prazna navedba, da sodišče prve stopnje njenega napačnega sklepanja ni štelo kot razlog, ki izključuje verodostojnost njene celotne izpovedi, ni zadostna, še manj smiselna in zatorej pravilnost prvostopenjsko sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov postavlja pod vprašaj.

7.Pritožbeno sodišče v ponujenih razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pogreša predvsem celovito, prepričljivo in tehtno dokazno oceno izpovedi oškodovane B. B. glede na izpostavljene vrzeli o merodajnih okoliščinah pa tudi kritično presojo zaznanih vsebinskih nians in nasprotij znotraj njene izpovedi. Pritožbeno poudarjene nedoslednosti v izpovedi oškodovane namreč niso tako nepomembne, da bi jih prvostopenjsko sodišče lahko enostavno prezrlo in pričanju B. B. v celoti ter brez pomislekov verjelo, sploh upoštevaje izvid in mnenje sodnega izvedenca dr. C. C., ki ga je nenazadnje ocenilo kot strokovno zanesljivo (točka 10 obrazložitve). Utemeljeno zagovornik obdolženega povzema ugotovitve sodnega izvedenca, da oškodovankina medicinska dokumentacija ne izkazuje nobene poškodbe v predelu glave, lica, levega ramena, leve strani medenice, leve strani prsnega koša in da je kakršnakoli nezavest v danem primeru izključena, tehten pa je tudi pritožbeni poudarek izvedenčevega opozorila, da si človek, ki ni v nezavesti, način padca zapomni. Upoštevaje strokovno podprto možnost, da je do poškodbe spodnjega dela koželjnice prišlo ob tipičnem padcu, ko telo ulovi roko, da bi preprečilo poškodbe drugih delov telesa, prvostopenjski zapis v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tisto, kar je odločilno za oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe to, da je razliko v prvotni izpovedbi oškodovana sama prepričljivo pojasnila in tako razčistila vsakršen dvom v to, da bi do poškodbe roke ne prišlo na način, kot se obdolžencu očita, ne prepriča. Prav tako pa nadaljnja prvostopenjska obrazložitev, da je oškodovana resnično izpovedovala na podlagi dejanskih lastnih vejic, le v manjšem delu nenamernega napačnega sklepanja, ne ponudi pričakovanega jasnega in popolnega razlogovanja o odločilnih okoliščinah. Nasprotno, saj ključen obremenilni personalni dokaz materialno vrednoti po nejasnem, nelogičnem, konfuznem principu.

8.Vsaka odločitev v kazenskem postopku pa mora temeljiti na skrbni presoji posameznega dokaza, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter biti tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da (pre)obsežen povzetek izpovedi oškodovane ne more nadomestiti obrazložene oziroma ustrezno argumentirane dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri kateri je bistveno, da je osredotočena (zgolj) na odločilna dejstva, torej tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in jih zato sodišče prve stopnje mora ustrezno materialno ovrednotiti v obrazložitvi pisno izdelane prvostopenjske sodbe.

9.Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo. V tej zvezi se namreč izpostavi vprašanje resničnosti in točnosti nekaterih ključnih trditev v njeni izpovedi ter posledično zaključkom sodišča prve stopnje, odločilnih za sprejeto odločitev, kar pravilno poudarja obdolženčev zagovornik in zaradi česar je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Prav pa ima pritožnik tudi na točki zatrjevanja napačnega povzemanja dokazov in s tem nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko izpostavi očitek obdolženemu, da je kazensko ovadbo zoper moža oškodovane, tj. obdolženčevega polbrata C. C., dal nekaj ur potem, ko je oškodovanka ovadila njega (točka 7 obrazložitve). Takšen povzetek sodišča prve stopnje je napačen in protispisen, saj iz dokaznih listin izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je bil obdolženi tisti, ki je podal prvi kazensko ovadbo dne 2. 9. 2020 ob 16:38 uri na PP Ormož, medtem ko jo je oškodovana B. B. podala istega dne, kasneje, ob 17:17 uri na svojem domu.

11.Ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka imata za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljeni kršitvi odpravilo in dokazni postopek ponovilo, skrbno pretehtalo in kritično presodilo pa bo tudi ostala pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega, ki gredo v smeri graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (še posebej v delu, ki se nanaša na način zaslišanja sodnega izvedenca), s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi ni moglo ukvarjati. Po ponovni pozorni presoji in dokazni oceni vseh, v razmerju do obdolženega A. A. tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov, bo sodišče prve stopnje o zadevi vnovič odločilo ter ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP. To pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o inkriminiranem še ni zavzel stališča.

12.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Tako Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 47.

Zveza:

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 123, 123/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.