Jedro

Če je iz prošnje za azil očitno, da se z njo zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, ker je vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, poleg tega pa še, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. V tem primeru se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Sodišče predlaga ustavnemu sodišču oceno ustavnosti določb zakona, če meni, da niso v skladu z ustavo, pri tem ni vezano na predlog stranke in stranki tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da so za stranko sporne določbe, po njegovem mnenju skladne z Ustavo RS. To oceno je pristojno opraviti Ustavno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 ter 46/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (zavaja oziroma zlorablja postopek) v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil (za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka se šteje, če prosilec vloži prošnjo za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije); in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (v izvorni državi mu očitno ne grozi preganjanje, ker je dvakrat izrazil željo, da bi se vrnil na Kosovo). Hkrati je določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo (1. in 2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil) in na tej podlagi utemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje azila kot očitno utemeljeno in da je za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, s katerimi se prvostopno sodišče strinja in jih zato v svoji sodbi ne navaja ponovno. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Glede tožbenih navedb pa navaja, da za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča že, če je podan eden izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil predpisanih pogojev. Pojasnjuje, zakaj kljub tožbenemu predlogu ne bo predlagalo ocene ustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena in 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je odločilo na seji, ne na glavni obravnavi, čeprav jo je tožnik v tožbi izrecno zahteval, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljevalo izvedbo glavne obravnave v vsebinskem pogledu. Pri tem se sodišče prve stopnje opira tudi na ustaljeno upravno-sodno in ustavno-sodno prakso.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da izpodbijana sodba sploh ni obrazložena, saj v njej ni odgovorjeno na tožbene navedbe, temveč se sodišče prve stopnje zgolj sklicuje na obrazložitev tožene stranke v njeni odločbi in se pri tem opira na 2. odstavek 67. člena ZUS. Torej gre za kršitev pravil postopka in hudo kršitev procesnih ustavnih pravic iz 22, 23 in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi sploh ni zavzelo stališča tožnikovega predloga, da naj začne postopek ocene ustavnosti 5. alinee 36. člena ZAzil pred ustavnim sodiščem. Do drugega predloga za sprožitev ustavne presoje v zvezi s 3. odstavkom 32. člena ZAzil sodišče sicer v obrazložitvi zavzame določeno stališče vendar to ni odgovor na tožbeni zahtevek. Ob smiselnem izvajanju določbe 12. člena ZAzil bi mu bilo treba tudi odločbo v celoti vročiti v prevodu v njegov materni jezik. Ker v ZAzil ni tako določeno, so s tem kršene ustavne pravice iz 22. 25. in 62. člena URS. Prvostopno sodišče pa je v zvezi s tem ugovorom ignoriralo tudi ugovor, da v tem primeru tožniku ni bil izpolnjena niti minimalna zahteva iz te zakonske določbe, namreč da bi dobil v prevodu kratek povzetek obrazložitve odločbe tožene stranke. Najhujša kršitev izpodbijane sodbe pa je ta, da se je izognilo kakršnikoli odločitvi o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka za izrek izpodbijane odločbe tožene stranke za nezakonite že zato, ker se je v celoti izognila v prošnji zahtevanemu azilu iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita ter da je zanjo prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge že s tem, ko se je sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka. Za takšno sklicevanje ima prvostopno sodišče podlago v 2. odstavku 67. člena ZUS. Torej v tem delu pritožba ni utemeljena.

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene je dovolj že eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej bi bilo v tem primeru dovolj že utemeljevanje z zavajanjem oziroma zlorabo postopka, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podano s tem, da je tožnik drugo prošnjo za azil vložil šele sedemindvajseti dan bivanja v Sloveniji, potem ko je bil vrnjen iz Nemčije. Na odločitev o tej stvari ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori, da ni vedel, da mora vložiti ponovno prošnjo za azil in da je bil prestrašen zaradi ravnanja policije. To so namreč pritožbene novote, ki pa so glede na to, da pritožbeno sodišče ne vidi razumnega razloga zakaj o njih tožnik ni dal nikakršne navedbe že v predhodnem postopku po določbi 2. odstavka 71. člena ZUS nedopustne zato jih pritožbeno sodišče kot take tudi zavrača. Po presoji pritožbene sodišča niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovimi predlogi, da naj sodišče prve stopnje začne postopek ocene ustavnosti določb 5. alinee 36. člena in 3. odstavka 32. člena ZAzil, namreč, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva oziroma da o teh ključih vprašanjih nima razlogov.

Po 125. členu URS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu URS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Če pa stranka da takšen predlog, to ni tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru sodišču tudi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno, ker o oceni skladnosti določb zakonov z ustavo ni pristojno odločati, in zakaj v zvezi s predlogom stranke ne bo začelo postopka pred ustavnim sodiščem. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana sodba glede teh vprašanj nima s pritožbo očitanih pomanjkljivosti, in da neopredelitev do tožbenega predloga, da naj sodišče začne postopek ocene ustavnosti določbe 5. alinee 36. člena ZAzil oziroma po mnenju tožnika pomanjkljiva opredelitev do njegovega predloga za oceno ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Glede uporabe določbe 5. alinee 36. člena ZAzil in 3. odstavka 32. člena ZAzil obstoja večletna ustaljena upravno-sodna praksa. Zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi jo bilo treba spremeniti ali po večletnem izvajanju teh določb podvomiti v njihovo skladnost z ustavo.

V 12. členu ZAzil je vsebovano načelo, da je treba prosilcu omogočiti, da postopek spremlja v jeziku, ki ga razume. To je bilo tudi v tem primeru ves čas postopka zagotovljeno z udeležbo tolmača. Odločba tožene stranke pa je bila v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil prevedena v jezik, ki ga tožnik razume, le v bistvenem delu, torej v izreku, ključnem delu obrazložitve ter pravnem pouku, vendar iz upravnih spisov ne izhaja, da bi mu bila vročena. To pa ni kršitev ZAzil, saj je iz navedene odločbe je razvidno, da je tožnika že tedaj zastopal pooblaščenec, ki ga zastopa tudi v upravnem sporu, ki pa mu je bila odločba pravilno vročena v slovenskem jeziku v celoti. V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZAzil se namreč spisi obvezno vročajo prosilcu za azil osebno (oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku) ali pooblaščencu. Pooblaščencu pa se spisi vročajo v slovenščini.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala 21.2.2006 torej je že veljal ZAzil-UPB1, to je brez novele ZAzil-D. V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ravnala pravilno in zakonito, ko ni odločala o humanitarnem azilu po 3. odstavku 1. člena ZAzil-UPB1. V tej zadevi je namreč o azilu odločila v pospešenem postopku, ker so bili za to, tudi po presoji pritožbenega sodišča, izpolnjeni z 2. odstavkom 35. člena ZAzil predpisani pogoji. Čim pa je za zavrnitev prošnje za azil izpolnjen kateri od v 2. odstavku 35. člena ZAzil navedenih pogojev, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, in se torej ne more odločati niti o humanitarnem azilu. Drugo pa je vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se prosilca ne vrne v izvorno državo (ali drugo državo, iz katere je prišel v Slovenijo), predpisani s 6. členom ZAzil-UPB1. O tem pa se ne odločba v azilnem postopku, temveč v postopku glede posebne oblike zaščite, ki pa se lahko v skladu z 61. členom ZAzil-UPB1 začne šele po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.