Jedro

Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53053/2014 z dne 24. 4. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 209,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se A. A. d. d., B. B. in tožena stranka dogovorile, da bodo v stavbi na V. vzpostavile sistem delitve stroškov toplotne energije po porabi. S tožečo stranki se je v imenu vseh treh družb dogovarjala A. A. d. d. (oziroma ga. C. C.). Tožeča stranka je pripravila ponudbo dne 15. 10. 2013 (priloga A2 spisa) in je bila na tej podlagi kasneje izbrana kot najugodnejši ponudnik, o čemer jo je obvestila A. A. d. d. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja tudi, da je bil prvotni dogovor med zgoraj navedenimi družbami (na podlagi katerega je tožeča stranka izdelala ponudbo) tak, kot izhaja iz Zapisnika ugotovitev pri pregledu inštalacij za ogrevanje v objektu z dne 24. 9. 2013 (priloga A9 spisa) - torej tak, da tožena stranka ne bo imela „svojega“ kalorimetra, temveč se bo njena poraba toplotne energije ugotovila tako, da se bo od celotne porabe odštela poraba, odčitana po kalorimetrih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kasneje, dne 27. 9. 2013, predlagala drugačen sistem delitve stroškov toplotne energije (da bi tudi ona imela „svoj“ kalorimeter, torej na njeni cevi), vendar ta predlog ni bil upoštevan.

7. Po prepričanju višjega sodišča je ključna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je tožeča stranka delo opravila v takšnem obsegu, kot ji je bilo naročeno (torej, da je namestila štiri kalorimetre, kot je bilo opredeljeno v (sprejeti) ponudbi z dne 15. 10. 2013). Ni torej izkazano, da bi ji bilo naročeno, da naj namesti pet kalorimetrov, čeprav si je tožena stranka (v razmerju med uporabniki poslovne stavbe) prizadevala za tak sistem delitve (Zapisnik o pregledu meritev električne in toplotne energije na V. v ..., list. št. 13 spisa). Ključno je le, kaj je A. A. d. d. tožeči stranki naročil, in ali je tožeča stranka opravila delo v skladu s (sprejeto) ponudbo.

8. Iz trditev tožene stranke namreč izhaja, da skuša na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oziroma lastnikov poslovne stavbe, ki niso soglasni, kakšen naj bo sistem delitve stroškov toplotne energije, ki bi bil sprejemljiv za vse (ni torej soglasja, ali naj ima tudi tožena stranka „svoj“ kalorimeter, ali pa naj se njena poraba ugotovi z odštevanjem porabe po kalorimetrih drugih). Tožeča stranka je izdelala ponudbo za namestitev štirih kalorimetrov na podlagi ugotovitev iz zapisnika z dne 23. 9. 2013 (priloga A9 spisa), s katerimi je sprva soglašala tudi tožena stranka (vendar si je kasneje premislila). Tožeča stranka je (po ponudbi) naročena dela opravila, kar priznava tudi tožena stranka, ko navaja, da je tožeča stranka montirala (le) štiri kalorimetre (2. točka ugovora zoper sklep o izvršbi, trditve na zadnji strani list. št. 41 spisa, ...). To dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (prim. tudi trditve tožeče stranke v II. točki vloge na list. št. 35).

9. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bili za vzpostavitev sistema delitve stroškov toplotne energije potrebni le trije kalorimetri (čeprav tudi s temi trditvami ne bi mogla uspeti, saj je bila tožeči stranki naročena montaža štirih kalorimetrov). Sodišče prve stopnje se s tem, koliko kalorimetrov je bilo potrebnih, sploh ni ukvarjalo, ker nobena izmed pravdnih strank v tej smeri ni podala nobene trditvene podlage. Zato tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi skuša prikazati, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju s samimi seboj (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka namestila štiri kalorimetre, kot je bilo dogovorjeno, čeprav - tako tožena stranka - iz skice Zapisnika z dne 23. 9. 2013 (priloga A9 spisa) in zaslišanja gospe C. C. izhaja, da bi bili potrebni zgolj trije kalorimetri (ker so v zapisniku narisani trije krogci). Zaradi gornjih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da v kolikor bi bil sistem za merjenje toplotne energije izveden v skladu z dogovorom, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve, bi bili vgrajeni le trije kaloriferji. S temi pritožbenimi navedbami skuša tožena stranka izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno) in uveljaviti navedbe, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

10. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe - niti nikjer drugje - ni navedlo, da je na dovodni cevi tožene stranke montiran kalorimeter, zaradi česar tožena stranka neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v 8. in 9. točki obrazložitve navedlo nasprotno - torej, da ni bilo dogovorjeno, da bo na dovodni cevi tožene stranke montiran kalorimeter.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu). Pavšalna je tudi ugotovitev, da sistem gotovo deluje, ker sta račun tožeče stranke poravnali A. A. d. d. in B. B. Tožena stranka nadalje pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznih listin (Zavrnitev računa št. 11 z dne 28. 2. 2014 in Odgovor na zavrnitev računa z dne 11. 3. 2014 ter fotografije na prilogi B6 spisa), ki jih je predložila v zvezi s trditvami, da sistem delitve stroškov toplotne energije ne deluje.

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem naj se sodišče prve stopnje konkretizirano opredeli do trditev in dokazov tožene stranke v zvezi s tem, da sistem delitve stroškov toplotne energije ne deluje. Gre namreč za pravno odločilno dejstvo, saj v kolikor ima sistem takšne napake, da ni uporaben, potem je šteti, da tožeča stranka obveznosti ni izpolnila.

13. Višje sodišče se glede na sprejeto odločitev do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na to, da je višje sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo do končne odločbe (tretji odstavek 165. člena ZPP).